Piše: Vančo K. Tegov
Dva dni – dva obraza obeh strani. Ruske in ukrajinske.
V nedeljo je Ukrajina z dolgo načrtovanim napadom z droni uspela uničiti več kot tretjino flote ruskih strateških bombnikov. Napad, ki so ga nekateri ruski vojaški blogerji že poimenovali “ruski Pearl Harbor”, so po zadnjih podatkih načrtovali več kot leto in pol. Za poseg in to uspešen globoko v njeno ozemlje oporišče Irkutsk, ki je, če pogledamo zemljepis, daleč na daljnem ruskem vzhodu, dobrih 4000 km od zahodne meje Rusije, dejansko bližje Japonski in skorajda v soseščini Mongolije.
Kaj si lahko mislite o »sloviti« vase zaverovani Rusiji in njeni vojaški moči? O moči, ki je zgrajena na račun uničenja ali ohranjanja najnižjega standarda večine prebivalstva Rusije, te Rusije, hegemona, ki je vedno imela »svetle« zgodovinske trenutke in dolga temačna obdobja v svoji zgodovini. Njena robustnost v orožju, kovini, smrtonosnemu vojaškemu ustroju se je zoperstavil človek, država, ljudstvo, ki brani svoje in ne posega v tuje. Pokazal pa je kaj lahko. Kamorkoli so se podali po prvotnem obdobju in prevladi v surovi moči v kovini in smodniku je sledila razgradnja morale, oziroma demoralizacija žive sile. To nekako spominja na Srbijo in na srbski »sindrom«, ki kot južnoslovanski sluga poskrbi da je vsak poraz pravzaprav njihova zmaga. Rusom, 150 milijonski državi z ljudmi, ki so dobršen del vse prej kot Rusi, ima težavo da se slabih 50 milijonov ne identificira s cilji nekega že tako rekoč preživetega ruskega panslavizma. In hegemona za vsako ceno.
Kaj pa se je zgodilo v ponedeljek?
V Istanbulu sta se Ukrajina in Rusija na včerajšnjih pogajanjih dogovorili o novi obsežni izmenjavi vojnih ujetnikov, je po srečanju v Istanbulu povedal vodja ukrajinske delegacije in obrambni minister Rustem Umerov. Ruska stran naj bi ob tem zavrnila predlog za brezpogojno prekinitev ognja in predlagala delno, dva do tri dni trajajoče premirje. Kot da Rusom še ni kapnilo, glede na delegacijo, ki so jo poslali, zagotovo ne, da z aroganco, podcenjevanjem in »prevlado« in gledanje zviška na Ukrajino in njene pogajalce, se ne pride nikamor. To, da so ponudili tridnevno premirje, je totalno podcenjevanje. Rusi so naredili vse da je vtis s sestanka pičel, prazen. Nasprotno, Ukrajina se čuti odgovorno in želi napredek in ne samo srečanje. To, da Rusi niso želeli predhodno izročiti pogajalski memorandum, je še en dokaz da ne mislijo resno. Ko pa ga pogledaš, prebereš, ugotoviš, da to ni pogajalski temveč ultimativna ponudba, vidiš da ne bo nič od tega. Le »škoda« za Ruse, ki so memoranduma sestavljali pred nedeljo, ta napuh in vzvišenost se lahko spremeni v »mlohave« ruske mišice od pijanega vladarja, ki že lep čas ni popolnoma politično in opravilno pri sebi. Ruska delegacija brez dovoljenja odsotnega »tsarja« so kot telički brez pameti.
Epilog
Ukrajina je trenutno v fazi utrjevanja prepričanja o svoji stabilnosti, v svoj cilj in prav. Kratek čas negotovosti, ob menjavi v Washingtonu, je mimo trdnost in odločenost zdravega dela Evrope, ki so tudi na strani Ukrajine kaže, da Ukrajin ima eno možnost, ki iz dneva v dan postaja realna, to je vztrajanje do zmage nad Rusijo ter vrnitev v njene meje pred letom iz leta 2014, meje suverene in evropske Ukrajine. Obramba Ukrajine pred hegemonistično Rusijo je obramba Evrope pred neevropskim vdorom, ki nikoli ni bil in ne sme biri sestavina sodobne Evrope. Za kakšno Rusijo si bodo prizadevali ruski prebivalci, mora biti vprašanje postavljeno njim. Zagotovo pa ne smejo čakati predolgo. Predolgo v nesvobodi, izolaciji in siromašenju vseh oblik. Domačo nalogo naj opravijo doma. Čimprej. Za njihovo dobro in dobro.
Za novo in lepšo sliko Evrope z evropsko Ukrajino je vredno vztrajati. Velja za Ukrajince in vso Evropo.
