Piše: dr. Matevž Tomšič
Nedavno dogajanje okoli štirih referendumov je ponovno pokazalo, kako močno zlizani s politiko so tisti slovenski nevladniki, ki so v javnosti najbolj glasni in ki uživajo veliko zaslombo osrednjih medijev. Zlizani z njenim levim polom, seveda. Še več, uspeh te politične opcije je v veliki meri odvisen od njihovega angažmaja. Mobilizacijo v zadnjih dneh kampanje – v bistvu na sam volilni dan – so izvedli prav oni. In tudi pred tem so bili gonilo kampanje za glas »proti« na referendumih. Če bi bilo vse odvisno od Goloba in njegovih ali pa od drugih levih strank (no, Levica je tako ali tako »spin-off« teh nevladnikov), bi opcija »za« prepričljivo zmagala – in to ne zgolj na dveh referendumih, ampak na vseh štirih. Levičarska opozicija, ob vsej svoji dezorganiziranosti, še zdaleč ne bi uspela prepričati zadostnega števila volivcev.
Očitno je, da pri teh nevladnikih ne gre za predstavnike civilne družbe v pravem pomenu besede. To niso prostovoljci, ki v svojem prostem času – potem ko zaključijo s poklicnim delom – izvajajo aktivnosti, za katere menijo, da so v korist njim samim, določeni skupini ali družbi kot celoti. Njim je aktivizem poklicna dejavnost. Oni se s tem preživljajo. Za to so tudi plačani. Običajno sicer ne neposredno, ampak prek raznih ovinkov: bodisi prek kakšnih sinekur v paradržavnem sektorju bodisi prek takšnih ali drugačnih projektov, ki so zgolj krinka za politični aktivizem. Golobova vlada je levičarske nevladne organizacije obilno zalagala z davkoplačevalskim denarjem. Poleg tega so nekatere izmed njih (tiste najbolj izpostavljene) močno vpete v mednarodna progresivistična omrežja in sponzorirane od »filantropov« tipa George Soros. Ta omrežja se aktivirajo v različnih državah po vsem svetu, vselej takrat, ko je treba zagotoviti oblast leve politične opcije in omogočiti širjenje njene agende.
Nedavna referendumska kampanja levice je temeljila na izjemnih manipulacijah. Marsikdo je ob tem pomislil, da ljudje ne bodo nasedli nebulozam, kot je bila tista o uvajanju politične policije. A veliko ljudi je vendarle nasedlo. Izkazalo se je (ne prvič), da nobena laž ni tako neverjetna, da ji ljudje ne bi bili pripravljeni verjeti.
Vladajoča koalicija bo referendumsko lekcijo morala vzeti resno. Intenzivna kampanja proti njenim predlogom jo je našla »na levi nogi«. Njena kampanja je bila pasivna in anemična. Kot da bi pričakovala, da je zmaga samoumevna. Vse kaže, da so jo tudi ankete javnega mnenja zavedle (vse po vrsti so namreč napovedovale »štirikrat za«). Znova se je izkazalo, da se nasprotnikov nikoli ne sme podcenjevati. In če levičarji kaj obvladajo, je to propaganda – seveda takšna, ki temelji na nenehnih manipulacijah. Vendar je nanjo treba računati. In se ustrezno pripraviti.
Pričakujemo lahko, da bo pred naslednjim referendumom, se pravi tistim o interventnem zakonu, ki je za vlado bistveno bolj pomemben, kot so bili nedavni štirje, negativna propaganda še močnejša. Tudi zavajanj ne bo nič manj. Poslušali bomo lahko (tako kot do zdaj, ampak še intenzivneje) bombastične parole o tem, kako da ta zakon koristi edino bogatim, medtem ko siromaši kakovost življenja večine. Da bi preprečili njegovo zavrnitev, bo treba ubrati premišljen in sistematičen pristop. Vsebino zakona je mogoče braniti, in to na zelo prepričljiv način. Zakon namreč prinaša številne koristi ne le tistim najbogatejšim, ampak tudi običajnim državljanom, saj zmanjšuje davčne in druge obremenitve. A predstavlja grožnjo vplivnim skupinam, ki so po pravilu intenzivno prisesane na javni denar. Te skupine, ki so tesno povezane z levo politiko, želijo ohraniti status quo, ki pa za državo pomeni razvojno nazadovanje. In to je treba povedati volivcem – na jasen, prepričljiv in, da, zakaj pa ne, če je treba, tudi populističen način.
