Piše: dr. Tamara Besednjak Valič
Pred časom sem zasledila ilustrativen opis ločnice med znanjem in modrostjo: »Znanje je v vedenju, da je paradižnik sadež; modrost pa je v tem, da ga ne dodaš v sadno kupo.« Ilustracija, ki jo želim izpostaviti, pa ni v kuharskem nasvetu, ampak v tem, kar so včasih pospremili z ličnim in ponarodelim opisom »zdrava kmečka pamet«: paradižnika namreč v sadno kupo ne damo zaradi njegovih lastnosti in okusa, pa čeprav bi formalno kot sadež tja spadal. Žal pa je v današnji družbi znanja »zdrava kmečka pamet« prevečkrat stigmatizirana, kot nekaj, kar uporabljamo tisti, ki smo nenapredni. Morda pa ne gre za nenaprednost, kaj pa če gre le za enega od obrazov modrosti?
Da je modrost, morda pa tudi »zdrava kmečka pamet« pomembna, smo ugotavljali in še ugotavljamo v času epidemije covida-19. V marcu 2020 je svet ravnal skorajda nagonsko; ob grožnji virusa, ki se je nezadržno širil, smo naredili kar najbolj logično potezo. Lahko bi rekli potezo »zdrave kmečke pameti« – ustavili smo se. Ves svet se je ustavil. Spomnim se, kako smo se šalili, češ, kako smo privilegirani, da vojno z virusom bijemo iz naslanjača (seveda tisti, ki smo se lahko na tak način šalili iz samih sebe).
Dobri dve leti in pol kasneje si sociologi postavljamo vprašanje, kaj se bo z družbo zgodilo po covidu. Ali bomo kot družba temeljito premislili svoje obnašanje? Ali bomo začeli razmišljati bolj dolgoročno, če smo kot visoko individualizirana družba razvitega zahodnega sveta do sedaj razmišljali izrazito kratkoročno in hedonistično? Ali bo družba, ki najvišje ceni napredek in inovacije, to orientacijo znala usmeriti v trajnost, sožitje in mir namesto v nebrzdano potrošništvo?
In tu je ključno vprašanje, ki si ga bomo morali prej ali slej postaviti. Kako bo politika obravnavala dolgoročne družbene in ekonomske izzive? Utopično je pričakovati, da se politika poenoti o vseh družbenih in razvojnih vprašanjih. Nujno je od politike zahtevati, da se do dolgoročnih ciljev poenoti. Da zastavi dolgoročni načrt smeri razvoja. Če tega ni, sadimo gozd na način, da vsakič, ko se zamenja oblast, ruvamo drevesa in na njihova mesta sadimo druga. In to jalovo počnemo, vedoč, da bodo ob naslednji menjavi oblasti znova izruvana in nadomeščena z drugimi. Ko ruvamo drevesa, pa si ob nedomišljenosti lahko kaj hitro kratkoročno škodimo. Na misel mi pride nizozemska situacija pred tedni. Na posnetkih, ki smo jih spremljali, smo lahko opazovali na trenutke nasilne proteste nizozemskih kmetov. Ti so protestirali proti namenom nizozemske vlade po implementaciji radikalnih ukrepov za zmanjšanje dušikovih emisij, predvsem tistih, ki jih povzroča živinoreja. Tem prostestom so se pridružili kmetje tudi iz drugih držav EU. Iz informacij, ki so bile na voljo, smo lahko zasledili trditve, da se ob implementaciji teh ukrepov pričakuje da bo 30 odstotkov kmetij nehalo delovati. Kaj to pomeni za preskrbo s hrano, nočem pomisliti – kot verjetno niso hoteli niti odgovorni za to odločitev. Razumljiv dolgoročni cilj, ukrepanje proti podnebnim spremembam, so se odločili doseči z nerazumljivim kratkoročnim ukrepom. Verjetno dober primer težav z »zdravo kmečko pametjo«.
Podobne primere hitrih in nepremišljenih idej imamo pred sabo te dni tudi pri nas. Predsednik vlade je razložil načrt, kako bomo povečali samooskrbo z elektriko – velike površine bomo pokri s sončnimi elektrarnami. Nismo sicer izvedeli kje, ali bomo posekal kak neuporaben del gozda ali pa panele postavili po kamnitem krasu ali celo na prekmurskih ravnicah.
Morda naivno enačim modrost s temeljitim premislekom in konstruktivnim dialogom med najširšo skupino različno mislečnih. Morda pa velja, da je modrost privilegij le ene družbene skupine, naprednih, ker jih ne ovirajo miselni okviri, ki slišijo na ime »zdrava kmečka pamet«. Morda to, lahko pa tudi, da smo si vtaknili paradižnik v lastno sadno kupo.
