Piše: Miro Petek
Živimo v paradoksu: vrh slovenske politike so zasedli ljudje, ki državo peljejo v propad. Ali je to načrtovano ali ne, ali je to le posledica njihove nesposobnosti, niti ni pomembno, kajti rezultat bo enak. Gledamo politično garnituro, ki je brez vsake odgovornosti in vizije razvoja te države. Spremljamo parado aktualne politične elite, ki jim je lepa podoba in pojavljenje v medijih ter na socialnih omrežjih prioriteta in edina skrb. Patološko razkazovanje ega.
Imamo predsednika vlade, predsednico parlamenta in predsednico države, ki so politiko vzeli kot družinsko podjetje, kot štiri ali pet let trajajoči dobro plačani dopust, ko malo potujejo doma in po svetu in se razkazujejo s svojimi partnerji. Že nekaj časa spremljamo telenovelo Roberta Goloba in Tine Gaber, ki so ji nekateri mediji sicer pisali precej razuzdano preteklost, sedaj pa je postala Golobova soproga in se kar oklicala za prvo damo. Njima ni ostala dolžna predsednica parlamenta Urška Klakočar Zupančič, ki je v posteljo ujela nekega ostarelega rokerja. Nataša Pirc Musar, predsednica države z velikim bremenom moralnega bankrota, pa je vsepovsod vidna s soprogom nadvse sumljive poslovne preteklosti, ki se ob vsem bahavem bogastvu ni odpovedal niti nadomestilu za soproga predsednice. V kvartetu štirih predsednikov je le predsednik Državnega sveta Republike Slovenije Marko Lotrič tisti, ki razume svojo funkcijo in deluje državniško, ne pa kot rumeni politični kabaret.
Že bežen skok v preteklost nam pokaže, da so najvišji slovenski politiki − tisti, ki bi jim lahko glede na funkcijo rekli tudi državniki – opravljali svoje delo resno, nekateri sicer bolj, drugi manj uspešno, svoje življenjske sopotnike, če so jih imeli, so izpostavljali izjemoma, običajno na kakšni pomembni državni proslavi. Predsednika vlade Roberta Goloba pa sedaj v javnosti skorajda ne vidimo več brez Gabrove, Zuljan Klakočarjeve je noči v parlamentu zamenjal s prvo vrsto na različnih proslavah in prireditvah. Golob in Klakočarjeva sta se z novimi partnerji odločila deliti svojo zasebno življenje z javnostjo in s tem seveda potešila radovednost ljudi, hkrati pa politiko reducirala na politični resničnostni šov, ki vnaša dodatno erozijo zaupanja v politiko in politične institucije.
Gabrova je Goloba naučila, da je politika oder, ona mu piše scenarije, skupaj na njem nastopata, oba očitno uživata v svojih vlogah, občinstvo pa nemo spremlja to bolno praznino. Treba pa je priznati: če kaj, potem Tina Gaber Golob dobro razume, da je pomemben videz in da je vsebina podrejena. Obsedeno iskanje pozornosti in vidnosti za vsako ceno jim je pomembnejša kot verodostojnost. Vstop Bora in Tine v slovensko politično krajino je v politiko vtisnil dodaten element zabavljaštva, v državi in medijih pa se že nekaj časa ukvarjamo z ljubezenskimi razmerji predsednika vlade in predsednice parlamenta. Zbrisali so zasebno in javno, očitno protokol v naši državi ne velja več in nima več nobene funkcije, zasebna razpuščenost je nad dostojanstvom funkcije. Lahko pa je vse skupaj tudi en sam medijski spin: trivialnosti teh treh modelov spretno odvračajo ljudi od prepoznavanja resnice, namreč, da imamo opravka z nesposobnimi politiki, ki bi v resni državi lahko paradirali le med psihiatrijo in zaporom.
Vidnost je že od nekdaj prepoznana kot ključen element oblasti. Za politika je pomembnejše, da je videti uspešnejši, kot je v resnici. Podoba in vtis sta pomemben element politike. In tu nastopi bistveno vprašanje zrelosti slovenskega volilnega telesa: ali je sposobno prepoznati te finte in prevare, ki jih podkupljivi mediji in novinarji širijo med ljudstvo, ko z vsemi tehnikami slikanja upodabljajo uspešnost aktualne politične garniture?!
