22.3 C
Ljubljana
četrtek, 11 avgusta, 2022

Zgodovinske lekcije, iz katerih se mednarodna diplomacija ni nič naučila

Piše: Gašper Blažič

Ko pod vtisom novih in novih grozodejstev v Ukrajini – med drugim pobite civiliste, kar nas spomni na ponovitev tragedije v Srebrenici – raziskujem zgodovinska ozadja, ne morem mimo dejstva, da so se v bližnji zgodovini številni zvijačni napadi zgodilo takrat, ko je bila pozornost svetovne javnosti obrnjena drugam. Tudi v primeru Putinovih vojaških operacij v preteklosti se je dogajalo, da je Kremelj zahodne zaveznike skoraj vedno ujel nepripravljene. Denimo leta 2008 ob vdoru v Gruzijo (kjer je del njenega ozemlja de facto že del Rusije) in nato leta 2014 ob ruskem naskoku na Krim ter vzhod Ukrajine.  

Kako se lahko sočasno dogajajo povsem asimetrični vojaški konflikti (beri: enostranski agresorski napadi), nam dokazuje naslednji primer: 2. avgusta 1990 je iraška vojska po ukazu tedanjega diktatorja Sadama Huseina vdrla v dokaj majhno sosednjo državo Kuvajt. Invazija se je zgodila pod pretvezo, da je Kuvajt črpal nafto na iraškem ozemlju. Vendar je tedanji iraški režim to storil tudi pod vtisom, da se Zahod v to operacijo ne bo vmešal, saj so bili poprejšnji odzivi iz Washingtona na načrte Bagdada zelo medli. Šele, ko je prišlo do vdora iraške vojske v Kuvajt, se je svetovna javnost nekoliko bolj zganila. Iraške čete so namreč v Kuvajtu zasedle pomembnejše strateške točke v deželi, vključno s palačo emirja. Vojaki so uničevali medicinsko in siceršnjo preskrbo države in prevzeli medije, poleg tega je iraška vojska ugrabila številne zahodne turiste kot talce. Ti prizori so marsikoga spomnili na podobne vdore sovjetskih čet v Evropi, denimo na Češkoslovaškem leta 1968. Vendar je bil Zahod še vedno pod vtisom iraško-iranske vojne, ki je potekala v osemdesetih letih, moralni odpor evroatlantskega zavezništva do Homeinijevega režima v Iranu je bil še vedno močan. A tokrat so bili na kocki tudi gospodarski interesi (nafta!) in začela se je mrzlična diplomatska dejavnost, ki je ves avgust in tudi kasneje polnila prve časopisne strani po vsem svetu.

 

V senci zalivske vojne 

In kaj se je dogajalo v tem času v razpadajoči Jugoslaviji? Komaj se je nekoliko pomirila situacija na Kosovu, so beograjske »zdrave sile« po 15. maju 1990, ko je predsedovanje v SFRJ prevzel srbski predstavnik dr. Borisav Jović, začele dvigovati glave. V Sloveniji je novoizvoljena večstrankarska skupščina po izvolitvi Demosove vlade 2. julija sprejela deklaracija o neodvisnosti, ki naj bi pomenila trganje pravnih vezi s federacijo, v realnem življenju pa ni prinesla kakega vidnega učinka. Skozi poletje se je daleč stran od oči javnosti dogajal projekt vzpostavljanja Manevrske strukture narodne zaščite, prve slovenske oborožene formacije, namenjene vojaški zaščiti Republike Slovenije (po spremembi zakonodaje je bila v začetku oktobra tudi formalno vključena v obstoječe strukture sicer razorožene Teritorialne obrambe RS). KOS JLA pa je dejstvo, da se je mednarodna politika ukvarjala z Irakom, zelo dobro izkoristila: sredi avgusta je izbruhnilo novo krizno žarišče, tokrat na območju Knina. Prišlo je do velikega upora kninskih Srbov, ki so s seboj potegnili rojake iz celotne Severne Dalmacije in Like ter organizirali referendum, slednjega pa uradni Zagreb ni priznaval. Dejansko je JLA, ki bi morala biti v teh zadevah nevtralni faktor, ves čas delala v prid kninskih upornikov. Ko je namreč Tuđmanova vlada poslala iz vojaške baze Lučko proti Kninu kontingent policistov, ki bi v Kninu naredili red, se je v akcijo vmešalo vojaško letalstvo jugovojske in le malo je manjkalo, da bi helikopterje s policisti sestrelili. Kot je znano, so se kasnejše akcije končale že bolj tragično: krvava velika noč na Plitvicah leta 1991 in še bolj poboj policistov pri Borovem selu. Jugoslovanska vojska je že pred osamosvojitvijo Slovenije začela z odkrito agresijo na področju dveh krajev, ki so predstavljali »motnjo« ob cesti Knin-Sinj – to sta bila Kijevo in Vrlika. Akcijo je vodil tedanji polkovnik iz kninskega korpusa Ratko Mladić, kasneje znan kot glavni vodja vojske bosanskih Srbov.

 

»Američani so zaposleni z Irakom, gremo napast Litvo!« 

A vrnimo se še nekoliko k projektu Puščavski vihar oz. zalivski vojni. Po skoraj pol leta trajajočih neuspešnih prizadevanjih za umik iraške vojske iz Kuvajta je ZDA krenila v vojaško posredovanje, ki je se je začelo sredi januarja 1991 in trajalo skoraj mesec in pol. Kar je spet oddaljilo pozornost svetovne javnosti tako od dogajanja v Jugoslavije kot tudi na zahodu tedanje Sovjetske zveze. Tri pribaltske republike (Litva, Latvija, Estonija) so namreč že razglasile neodvisnost, čemur je sledila ekonomska blokada s strani Moskve. Zveni znano? Namreč leta 1989 je do podobne ekonomske blokade prišlo tudi v tedanji Jugoslaviji – potem ko je propadel poskus organizacije mitinga resnice v Ljubljani, so Srbi na slovensko blago celo uvedli carine (!).

Januarja 1991, ravno v senci dogajanja v Perzijskem zalivu, pa je sovjetska vojska v Vilni vdrla v poslopje litovske televizije – ta napad, ki je bil dejansko poskus izvedbe državnega udara v Litvi, je terjal 14 smrtnih žrtev. In je predstavljal grd madež kariere zadnjega sovjetskega voditelja in reformista Mihaila Gorbačova. Zato se nikoli ni vedelo, kakšen odnos ima Gorbačov s sovjetskimi generali, med katerimi je najbolj izstopal prav sovjetski obrambni minister Dmitri Jazov. Zato uradni (takrat še sovjetski) Kremelj Litve še dolgo ni pustil pri miru. V noči s 3. na 4. junij 1991, torej tri tedne pred slovensko osamosvojitvijo, je sovjetska armada v Vilni zavzela letališče, železniško postajo in obkolila parlament, kar naj bi bil le del vojaških vaj. Vojska se je sicer kmalu umaknila, vendar je Sovjetska zveza s tem dokazala svojo moč in ranljivost Litve ter dosegla zastraševalni učinek. S tem je Moskva lahko dobro manipulirala z Zahodom, da mu ne bi prišlo na misel kakšno mednarodno priznanje seperatističnih sovjetskih in/ali jugoslovanskih republik. Vendar je predsednik Ruske federacije (znotraj še vedno obstoječe Sovjetske zveze) Boris Jelcin takrat razmišljal drugače – sredi maja 1991, malo pred incidentom v Pekrah, je namreč sprejel slovensko vladno delegacijo in ji dal garancijo, da Rusija ne bo ovirala slovenskega osamosvajanja, čeprav so bili Rusi tradicionalni zavezniki Srbije.

Ko je avgusta 1991, več kot pol leta po tragičnih dogodkih v Litvi prišlo do poskusa prevrata v Moskvi, je ves svet verjel, da je šlo za zaroto starih protireformnih sil proti Gorbačovu. A kot je zapisal nekdanji svetovni šahovski prvak Gari Kasparov v knjigi »Zima prihaja« (2015), je bilo povsem mogoče, da je bil dogodek sprožen morda tudi z vednostjo »Miše« ali morda celo po njegovem ukazu. Kot je decembra 2011 v intervjuju za MMC RTVS povedal Vytautas Landsbergis, nekdanji vodja litovskega gibanja Sajudis, ki se je prizadeval za neodvisnost Litve, so v Litvi vozili po ozki poti dvojnega zahodnega pristopa: »Po eni strani so nam govorili, da ima Litva pravico, da je svobodna in da nadaljuje svojo državnost, da pa je na nas, da dobimo dejansko soglasje Sovjetske zveze: “Bodite potrpežljivi, ne razjezite gospoda Gorbačova”. Vidna so bila dvojna merila in primeri hinavščine.« Sovjetska zveza je tako 6. decembra 1991, po neuspešnem prevratu, priznala neodvisnost Litve. In nekaj mesecev kasneje – razpadla.

 

Zavezniki JLA iz Moskve niso bili zanesljivi 

In ko smo že omenjali maršala Jazova, naj omenimo še njegovega jugoslovanskega sotrudnika Veljka Kadijevića – ki je bil med drugim tudi dober prijatelj prej omenjenega diktatorja Sadama Huseina. Znano je, da sta bila Jazov in Kadijević ves čas v navezi in da je v senci dogajanja v Iraku v prvi polovici leta 1991 Kadijević tajno obiskal Moskvo 13. marca, ko je pričakoval veliko sočasno akcijo socialističnih sil Sovjetske zveze in SFRJ. Vendar je imel Jazov preveč notranjih težav. Toda Kadijević se je pripravil tudi na možno pot v Moskvo s posebnim letalom, ki ga je uporabljal tudi za pot v Bagdad in to dejansko že po tistem, ko se je na Slovenijo začela agresija JLA. Kot poročajo nekateri viri, je tja nameraval poleteti z Jovićem in dobiti od tovarišev iz Moskve zagotovilo, da jim bodo le-ti ščitili hrbet, ko bodo Slovenijo napadli iz zraka (verjetno je bilo to načrtovano prav za 30. junij 1991, ko se je ob deveti uri iztekel ultimat za slovensko predajo). Jović in Kadijević sta bila že pripravljena na polet, vendar kontrola vojaškega letališča Batajnica ni dovolila poleta, ker je Madžarska zavrnila možnost, da bi letalo preletelo njeno ozemlje na poti proti Moskvi. A zagotovo to ni bil glavni razlog, da se je JLA tik pred zdajci, ko so letala že vzletela, odpovedala napadu. Zelo verjetno je bil razlog za odpoved tudi v tem, da je zaradi napovedane akcije hotela intervenirati zveza Nato, saj je slednja imela zanesljive podatke, da se Sovjetska zveza ne bo vmešala v spopad. To pa tudi pomeni, da Kadijević na moskovski strani ni imel ravno zanesljivih zaveznikov.

Na žalost Ukrajina nima takšne sreče in očitno bo do dokončnega zloma ruske agresije prelito še veliko krvi. Je chamberlainski sindrom torej še vedno prevladujoč v zahodni mentaliteti?

 

Gašper Blažič je novinar Demokracije, urednik njenega dnevnega deska ter urednik portala Blagovest.si.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine