Poročanje medijskega mainstreama je bilo pričakovano, zarotništvo štirih opozicijskih strank (LMŠ, SD, Levice in SAB), ki načrtujejo, da z »nevtralnim« ekonomistom Jožetom P. Damijanom prevzamejo oblast, je bilo prikazano kot nekaj pravljičnega. Kot da bi bili tik po volitvah, na katerih so Marjan Šarec, Tanja Fajon, Luka Mesec in Alenka Bratušek dobili udobno večino, ali da je premier Janez Janša odstopil in se oblikuje nova koalicija. A v nameri levičarskega četverčka ni nič pravljičnega in sedanja vlada je trdno v sedlu, zato je zadevo treba preprosto imenovati s pravim imenom – priprave na »mehki« državni udar.
Ni prvič. V tem tisočletju leve stranke še niso pošteno zmagale na volitvah, oblast desnice so že dvakrat rušili z mehkim državnim udarom. Prvič leta 2008, ko je kazalo na premočno zmago SDS, a se je zgodil Kučanov »veliki pok« z izmišljeno afero Patria, drugič leta 2013 s fabriciranim poročilom Gorana Klemenčiča, predsednika KPK. Takrat se je zarotnikom pridružil tudi član koalicije Gregor Virant, ki je desni vladi zaril najbolj oster in dolg nož v hrbet, za nagrado pa dobil donosne svetovalne pogodbe na Balkanu. A prva dva prevrata se vendarle razlikujeta od danes načrtovanega.
Če so v letih 2008 in 2013 režiserji in scenaristi mehak državni udar načrtovali v zakulisju, malodane za težkimi zavesami v zatohli sobi, se globoka država počuti (še toliko) močna, da ga z novinarsko konferenco javno napove. Zarotniki se sploh ne skrivajo več, dovoljena so jim vsa sredstva, medijski mainstream jih slika kot »rešitelje« v soju žarometov. Janez Janša je svojo tretjo vlado oblikoval na povsem demokratičen in legalen način. Potem ko je Marjan Šarec odstopil in izjavil, da s koalicijskimi partnerji ne more več delati in sodelovati, je SDS začela s pripravami na oblikovanje desnosredinske koalicije. In še preden je meso postala, je globoka država že začela rovariti, sledili so protesti in sabotiranje ukrepov za zajezitev korona virusa. In na vrhuncu drugega vala, ko je zdravje državljanov resno ogroženo, oni pridejo z načrtom prevrata. In jasno sporočijo, da resno računajo na pomoč SMC, Desusa in NSi, drugače jih bo medijski mainstream, ki je 95-odstotno pod vplivom levice, še naprej procesiral. Bolj jasnega znaka, da gre za napovedan državni udar, pač ni mogoče dobiti. Pri tem sploh ni več pomembno, kaj je ta koalicija počela ali naredila, globoko državo moti že dejstvo, da sploh je. To še posebej velja za SDS in Janeza Janšo.
Sovraštvo do enega človeka v Sloveniji se lahko meri samo še s sovraštvom progresivnih do Donalda Trumpa ali Viktorja Orbana. Gre za zelo intenziven pojav levičarskih prevratniških gnusob. S plenjenjem čustev državljanov in dnevnim bombardiranjem v medijih ne obsojajo samo SDS in njihovega predsednika, ampak vsakega njihovega volivca. Z napisi »smrt janšizmu« so to jasno povedali. Sejanje te podganje kulture kaže, da sploh nimajo lastnih idej, ne zmagovalne strategije na volitvah. Na limanice z ustrahovanjem lovijo vsakega, ki se jim postavi po robu. Zato vse vlečejo v greznico in za dosego svojega cilja so pripravljeni žrtvovati celo državo – domovino, ki jo imamo mi na desnici nadvse radi.
Globoka država je neslavno vlogo namenila prevladujočim medijem, ki vsako potezo in odločitev, vsak gib te vlade, še posebej Janeza Janše, označijo za znak avtoritarnosti. V resnici pa z vsako črko, ki jo zapišejo ali vsako besedo, ki jo izgovorijo v eter, pošiljajo demokracijo in svobodo v najbolj temen kot, da počasi umirata. Če dobro berete njihova poročila ali novice, boste zagotovo opazili, da delujejo na visoko oktanskih obratih produkcije sovraštva. In s tem normalen človek zagotovo ne more simpatizirati. Zdaj jim sploh ne gre za volitve, gre jim zato, da prevzamejo oblast s prevratom. Kot bi se bali volivcev, se otepajo volitev. Človek ne more verjeti, da sploh ne zahtevajo volitev, ampak vlado. Nagnusnost te namere ne more biti bolj skregana z demokratičnimi postopki (na načelni ravni) svobodne družbe. Ampak dokler bo strupenjača globoke države še prisesana na transfuzijo javnega denarja (ja, za to gre), ne bo nič drugače. Čim bo enkrat izklopljena, bo tako, kot bi ji ugasnili luč. Čeprav se v temi in močvirju dobro znajde, bo čez noč postala čista ničla. In z njo medijski mainstream. Ampak verjemite, nihče zaradi tega ne bo prikrajšan. Le hudobnega smrčanja ne bo več.
To, kar se je z jasno izraženo namero prevzema oblasti za vsako ceno (in naj stane, kolikor hoče) zgodilo danes, ni politična razprava, ampak načrt državnega udara. To je neposreden izziv vsem, ki jim je še mar parlamentarna demokracija, ki ima jasno določene postopke prevzema vladanja. In med temi postopki zagotovo ni načina, ki si ga je zamislila globoka država s svojimi vojaki v podobi predsednikov LMŠ, SD, Levice in SAB ter Jožeta Damijana in Stojana Petriča, ki se v vsej zgodbi (kot zdaj kaže) pojavlja kot koordinator, ki usmerja medije. In laži slednjih z namero spodbujanja prevrata je sodelovanje v zaroti. Hitrost širjenja medijskih manipulacij, podtikanj in neresnic, ki nimajo prav nikakršne zveze z realnim stanjem, kaže, da jih ne poganja naivnost ali nevednost, ampak čista zloba in sovraštvo.
Edino vprašanje, ki ostaja odprto, je, koliko časa bomo to divjanje globoke države in skorumpirane medijske krajine dobri ljudje še mirno opazovali. Igra levice in njena predrznost postajata prekleto nevarni.
Ja, to je zgodba o tem, kako levica pri belem dnevu in vsem na očeh napove državni udar, prevladujočim medijem pa so to zdi ne samo demokratično, ampak aktivno sodelujejo pri zaroti. Ker naj bi bila taka napoved transparentna. In tako smo dobili nov pojem: transparenten državni udar. Demokratično in svobodoljubno, da te kap. Mar res? V času, ko se ves svet bori proti COVID-19 in je drugi val okužb mnogo hujši, kot bi si želeli, se slovenska levica načrtuje, da z mehkim državnim udarom prevzame oblast. To je izdaja non plus ultra.
