Piše: Jože Biščak
Prebujeni del politike, (uličnega) aktivizma in medijev je na široko odprl Overtonovo okno. Nabor tem, argumentov in jezika je moral biti ideološko sprejemljiv za večino prebivalstva. Njihov besednjak je ves čas prilagajal družbene norme in vrednote sebi v prid. Asistirani samomor je postal »pomoč pri prostovoljnem končanju življenja«, namesto besedne zveze »moja smrt, moja pravica« so uporabljali »moje življenje, moja pravica«, slovo od tega sveta je bilo predstavljeno kot nekaj lepega, saj z zaužitjem strupa dostojno umreš.
Mobilizacija z uporabo novoreka, ki je med vrsticami subtilno sporočal »dajte no, umrite že, da ne boste z uporabo dragih zdravil in paliativno oskrbo v breme družbi«, je sprva delovala: javnomnenjske raziskave so kazale zanesljivo zmago zakona o evtanaziji. Toda bolj kot se je bližal čas referenduma, bolj so tudi zdravniki opozarjali, da zdravniki niso zato, da bi asistirali pri samomoru, ampak zato, da zdravijo in stojijo ob strani bolniku, da smrt z zaužitjem strupa ni dostojna, mirna in hipna, temveč je lahko boleča, bolnik lahko umira več ur, celo dni, saj je pogosto potreben nov odmerek smrtonosne učinkovine. Tako se je zgodilo, da sta bili obe strani tik pred ciljno črto dokaj poravnani.
Seveda so bili rezultati referenduma, v katerem je večina (za sedem odstotnih točk oziroma za 15 odstotkov) odrekla podporo zakonu o prostovoljnem končanju življenja, šok za levico. Res je sicer, da to ne bo odločilno vplivalo na bližajoče se parlamentarne volitve, toda dva zaporedna referendumska poraza sta vendarle zamajala koalicijsko zaverovanost vase. Jeza in bes, ki sta v nedeljo zvečer bruhala iz ust nekaterih levičarskih politikov in aktivistov, sta tako razumljiva. Tudi besed niso izbirali. Premier Robert Golob je zagrozil, da jih referendumski izid ne bo ustavil, Levica in SD sta napovedali, da bo evtanazija nekoč sprejeta. Še posebej je bila živčna Lena Grgurevič, poslanka Gibanja Svoboda, ki je SDS, NSi, Cerkev in Zdravniško zbornico opsovala s črnuharji in opozorila, da levica ne sme več tolerirati desnice. Ob takem jeziku in zelo jasni napovedi prihodnjega delovanja je človeku kar nelagodno in ga je strah, da ni Grgurevičeva reinkarnacija Irme Grese iz Auschwitza ali Črna vdova s celjskega Petrička. Poslanke se mi ni težko predstavljati kot pošasti, ki odloča, kdo bo živel in komu bi zaradi »neozdravljivega ideološkega stanja« dali smrtonosno injekcijo.
In še nekaj mi ne gre iz glave. Progresivni so ves čas referendumske kampanje poudarjali, da zakon o prostovoljnem končanju življenja daje človeku možnost svobodne izbire. S strogo libertarnega stališča je argument, da je človek lastnik svojega telesa in da lahko z njim počne, kar želi, razumljiv. »Ne bodo drugi govorili, kako naj živim in kako naj umrem,« pravijo. Težava nastane, ker levičarji zagovarjajo nevmešavanje drugih v tuje življenje samo pri evtanaziji, agendi LGBT in splavu. Na drugih področjih se imajo za nesporne avtoritete, ki imajo dolžnost in poslanstvo voditi in razsvetljevati narod, ki ni zmožen racionalne svobodne izbire. Tako zagovarjajo (sebi donosne) svetovne trende, za katere menijo, da jih je treba z »demokratično večino« uzakoniti in ljudi prisiliti, da jih bodo spoštovali. Kar zadeva hrano, pijačo, prevozna sredstva, nepremičnine, tobak in še kaj – pri teh zadevah človek ni svoboden, jih ne izbira sam, ampak mu globalistični progresivci povedo, kaj lahko in česa ne sme. Ti sprevrženci menijo, da se je človek o nečem tako svetem, kot je lastno življenje ali življenje nerojenega otroka, sposoben sam odločiti, o tem, kaj bo jedel, pil, kadil, govoril, razmišljal, s čim se bo vozil – no, za te odločitve pa potrebuje take »svetovljanke«, kot so Lena, Tamara ali Urška, da jih bodo za roke vodile, da ne bodo zašli v skušnjavo. Dvojna merila, kot jim pač ustreza. Ampak če parafraziram Ludwiga von Hayeka: Če levičarji ne bi imeli dvojnih merih, jih sploh ne bi imeli. Natančneje se omenjene ženske težko opredelijo.
