3.8 C
Ljubljana
nedelja, 26 marca, 2023

Zdravstvo – “Mi bomo naredili čisto drugače”

Piše: Dr. France Cukjati

Zdravstvo je že krepko stopilo v ospredje politične skrbi sedanje vlade. Ob tem pa poslušamo opozorila in opravičila, da nimamo nobenih točnih podatkov o dejanskem stanju in tudi mreže javne zdravstvene službe še ne. Kot so dolgotrajno oskrbo prestavili v neznano bodočnost, čeprav je bilo že skoraj vse pripravljeno za njen zagon z letošnjim januarjem, tako se tudi reforma zdravstva umika v neznano bodočnost. Seveda, delati bo treba nove študije, nove analize in pisati nove predloge, daleč v prihodnost, saj “Mi bomo naredili čisto drugače”, so rekli.

Zakon o zdravstveni dejavnosti iz leta 1992 je v 4. členuže določil, da se zdravstvena dejavnost kot javna služba opravlja v okviru mreže javne zdravstvene službe, v 94. členu pa, da do sprejema meril za mrežo javne zdravstvene službe ni dovoljeno investirati v nove prostorske zmogljivosti. A do danes, 30 let pozneje, še nismo sprejeli meril oziroma mreže javne zdravstvene službe, pa se je veliko investiralo v novogradnje, če omenim le onkološki inštitut in pediatrično kliniko v Ljubljani.

Ko sem bil v kratki Bajukovi vladi leta 2000 imenovan na ministrstvu za zdravstvo za državnega sekretarja za osnovno zdravstvo, sem se takoj lotil izdelave posnetka stanja kadrovske mreže osnovnega zdravstva, saj je brez jasne slike zatečenega stanja težko načrtovati reševanje problemov, ki imajo zelo dolgo brado. Najprej sem prepričal ministra, nato pa nadlegoval zaposleno osebje, ki se ukvarja z osnovnim zdravstvo, a sem od vseh dobival odgovor v številnih variantah, da “se to ne da“. Zato sem se tega lotil sam. Podatke sem najprej iskal po zdravstvenih domovih in v Zavodu za zdravstveno zavarovanje, jih uredil, nato pa vrnil v preverbo in dopolnitev zdravstvenim domovom in zdravnikom, aktivnim članom Zdravniške zbornice po terenu.

Spremljal sem naslednje kadre: pediater, šolski zdravnik, splošni zdravnik, medicina dela, stomatolog za otroke, za odrasle, ortodont, ginekolog, internist, pulmolog, psihiater, patronaža, fizioterapija, zdravstvena vzgoja in nega. Ostali zdravstveni kader (sestre) je vključen že v standardno ambulantno enoto. Podatki vsakega posameznika so vključevali: priimek in ime, letnica rojstva, delovno mesto, zaposlitev (redna, pogodbena, koncesionar) in obseg dela (100 % ali manj).

Podatke o stanju sem primerjal s standardi, pri čemer sem kot standard upošteval slovensko povprečje nosilcev zdravstvene dejavnosti na korigirano število zavarovanih oseb, saj pravih normativov, ki so neodvisni od dejanskih kadrovskih potreb, še nismo imeli. In vseeno so se takoj pokazale boleče anomalije, ki so že takrat zahtevale ustrezno načrtovanje dolgoročnih ukrepov. Pri zasedenosti s pediatri, šolskimi in splošnimi zdravniki sta na primer ZD Mozirje in ZD Jesenice dosegla manj kot 85 % standarda, ZD Brežice pa celo komaj 72 % standarda. Še večja odstopanja smo imeli v zobozdravstvu, saj kar nekaj območij zdravstvenih domov ni doseglo niti 50 % standarda, Jesenice na primer le 29 %. Prav tako nesprejemljive so bile razlike v številu ginekologov osnovnega zdravstva. Celotni območni enoti Koper je na primer po standardu pripadalo 9 ginekologov, imeli pa so jih dejansko le 5. Območni enoti Kranj je po standardu pripadalo 12 ginekologov, imeli pa so jih le 8. Zato pa je na primer Ljubljana, ki ji je po standardu pripadalo 23 ginekologov, imela kar 30.

Kljub bojkotu ministrskega osebja v času kratke Bajukove vlade smo torej v štirih mesecih dobili podrobno in nesporno ugotovljeno stanje kadrovskih zmogljivosti osnovne zdravstvene službe. Posnetek stanja je bil nato predan novemu ministru v digitalni in v pisni obliki na 174 straneh tabelaričnih preglednic. A že takrat je nova leva vlada dala vedeti, da “Mi bomo naredili čisto drugače” in posnetek kadrovske mreže osnovnega zdravstva je verjetno romal v razrez in v “delete”.

Ker sem leta 2000 imel tudi podatke o rojstnih letnicah oziroma starosti vseh navedenih nosilcev zdravstvene dejavnosti, sem lahko izdelal projekcijo kadrovskih zmogljivosti za bodočnost. Ker je bila povprečna starost splošnih zdravnikov že takrat tako visoka, sem upravičeno opozarjal, da se bo čez osem let začelo občutno zaostrovati pomanjkanje nosilcev osnovnega zdravstva. Ta kadrovska stiska se je v resnici še bolj zaostrila, kot smo pričakovali, ker je zaživela tudi specializacija družinske medicine in so bili sprejeti ostrejši normativi. Ni pa zaživela ustrezna državna skrb za izboljšanje pogojev dela, ki bi zmanjšala odtekanje kadrov v tujino.

Med pogoje dela sodi namreč tudi odnos države do izvajalcev oziroma nosilcev javne zdravstvene službe. Ko se je v letu 1993 začelo uvajati sistem osebnega izbranega zdravnika, je steklo konstruktivno sodelovanje ZZZS z Zdravniško zbornico Slovenije. Evropske izkušnje so nas že takrat prepričale, da sistem osebnega izbranega zdravnika praviloma omogoča večje zaupanje pacienta do zdravnika in večjo zavzetost zdravnika za pacienta. Kmalu se je pokazalo, da so nekateri zdravniki voljni in sposobni obravnavati le kakih 1000, drugi pa 2000 ali več opredeljenih zavarovancev. A plačni sistem tej novosti ni sledil. Plačna uravnilovka namreč oba zdravnika enako plačuje. In normalno je, da se sčasoma tudi dober zdravnik, ki ne gleda na pacienta skozi denarna očala, vpraša, “komu na čast naj garam”, če imajo drugi, ki pol manj delajo, enako plačo. Vsak, ki premore le kanček kmečke pameti, ve, da pogosto le možnost dati višjo plačo odpira delodajalcu možnost premestiti kader na težja in manj lagodna delovna mesta.

Minili so časi socialističnega zdravstva

Zamislite si, da bi bile vse gostilne državne, gostilničar pa plačan po plačni uravnilovki in ne po učinku. Ali mislite, da bi vas z veseljem sprejel in prijazno postregel tudi takrat, ko se mu ne bi dalo!? Če bi bili zdravniki plačani po številu opredeljenih zavarovancev (oziroma glavarinskih količnikov), verjemite, ne bi bilo nobenih neopredeljenih zavarovancev v Sloveniji. Sedanje stanje je davek, ki ga plačujemo vladajoči socialistični miselnosti. In tudi patološke razlike v pokritosti posameznih območij po Sloveniji bi sčasoma izginile, če bi nosilcem ambulantne dejavnosti osnovnega zdravstva dali možnost podelitve koncesije. Tudi v oddaljene podeželske kraje bi se marsikateri koncesionar z veseljem preselil, saj bi ga čakalo nezasedeno “tržišče”. Medicinske fakultete pa bi morale proizvajati vsaj nekaj odstotkov več zdravnikov, kot jih po normativih potrebujemo.

Minili so časi socialističnega planskega zdravstva, ko si je oblast umišljala, da bo z nosilci zdravstvene dejavnosti lahko šahirala kot s kmeti na šahovnici. In to celo kot slab šahist, ki oholo ponavlja, “Mi bomo naredili čisto drugače!” Če kje, potem je za reševanje dolgotrajnih problemih javnega zdravstva najbolj nevarno, če so oblastniki prepričani, da so “vsevedni” in “vsemogočni”.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine

2 KOMENTARJI