Piše: Nina Žoher
Ko je človeku postavljena diagnoza, na podlagi katere je operacija nujna za izboljšanje njegovega zdravstvenega stanja, si vsakdo želi, da bi do operativnega posega prišlo čim prej. A najhuje je, ko pacient dobi termin za operativni poseg, potem pa naenkrat izve, da iz te moke ne bo kruha in da bo potrebno dodatno čakanje.
Ne samo da se z nenadno odpovedjo termina lahko podaljša čas trpljenja ob bolečini, ampak se podaljša tudi psihični pritisk. Na vsak poseg se namreč pacient mora psihično pripraviti, tveganja pri vsakem posegu vedno obstajajo, povrhu vsega pa si je treba pred posegom urediti tudi bolniško odsotnost, pomoč na domu itd. A očitno vse to ne gane tistih, ki v rokah držijo škarje in platno. Pred Božičem so namreč koncesionarjem drastično omejili število ortopedskih posegov.
Ne gre pozabiti, da je bila omenjena odločitev sprejeta s strani tistih, ki so nam večkrat zagotovili, da je zdravstvo njihova prioriteta, ob sprejemanju novele zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) pa so nam celo obljubili krepitev javnega zdravstva. A aktualno stanje v zdravstvu obljub niti slučajno ne odraža. Zaradi obsedenosti z ideološkim razmejevanjem javnega in zasebnega smo prišli do točke, ko nam iz javnega zdravstva odhajajo vrhunski strokovnjaki, kar v nobenem primeru ni in ne more biti v korist pacienta. Vsaj takega ne, ki nima veliko pod palcem.
Ker odhodi vrhunskih strokovnjakov pomenijo podaljševanje čakalnih vrst, študenti medicine pa ostajajo brez izkušenega mentorstva, je res težko razumeti tolikšno ignoranco ob odhodu vrhunskih strokovnjakov iz javnega zdravstva. Dejstvo pa je, da na koncu najkrajšo potegne pacient, ki za storitve pošteno plačuje, saj je vprašanje, ali bo sploh pravočasno prišel do njih.
