Piše: Luka Simonič
Ko razmišljam o svoji prihodnosti, se vedno znova vračam k vprašanju, kje in kako bom živel. Stanovanje ni nekaj, kar bi si želel zato, ker je moderno ali ker bi mi to prinašalo status. Želim si ga, ker potrebujem varen prostor, kjer bom lahko zares zaživel – ne samo preživel.
A realnost mladih v Sloveniji je povsem drugačna. Živimo v času, ko cene nepremičnin dosegajo rekorde, najemnine so oderuške, pogoji za najem kredita pa pogosto postavljeni tako, da se zdi, kot da banke mladih sploh nočejo. Občutek imam, da ne glede na to, koliko se trudim, kako varčujem ali kako skrbno načrtujem, preprosto ne morem dohiteti sistema, ki se mi vse bolj izmika.
Še posebej me boli, ker vem, da nisem sam v tem. Okoli mene je ogromno prijateljev in znancev, ki se soočajo z istim vprašanjem: »Kdaj si bom lahko privoščil samostojno življenje?« Po podatkih Eurostata se Slovenci v povprečju osamosvojimo šele pri 29 letih, in ko pogledam okoli sebe, mi je jasno zakaj. Mladi ljudje imamo pogosto pogodbe za določen čas, ne vemo, kdaj bomo lahko zgradili stabilno kariero, kaj šele da bi na tej podlagi dobili posojilo. Najemni trg pa ponuja malo – in to po zasoljenih cenah, brez varnosti, brez predvidljivosti, brez perspektive.
Veliko nas si želi živeti tudi zunaj mest. Sam si že dolgo predstavljam življenje v hiši z vrtom, nekje v manjšem naselju, kjer bi bilo dovolj prostora za mir, družino in prihodnost. A ko začneš raziskovati možnosti, te udari resničnost: v teh krajih pogosto ni najemnih stanovanj, zemljišča niso urejena, infrastruktura šepa, občine pa nimajo sredstev za razvoj. V Sloveniji imamo več kot 150 tisoč praznih stanovanj, večinoma na podeželju, a mnoge od teh nepremičnin so v tako slabem stanju, da je obnova skoraj nemogoča, vsaj za nekoga, ki šele začenja. Prenova 80 kvadratnih metrov velikega stanovanja lahko stane več kot 50 tisoč evrov – in to brez vseh dodatnih stroškov, ki nastanejo, če je objekt kulturno zavarovan. Tam so zahteve še strožje, materiali dražji, občinska pomoč pa pogosto ne obstaja.
Ne morem mimo občutka, da nas država v teh prizadevanjih pušča same. Pogosto slišim obljube, a redko vidim dejanja. Vem pa, da potrebujemo več kot le občasno subvencijo ali razpis. Potrebujemo dolgoročno in celovito stanovanjsko politiko, ki bo razumela naše želje in naše realne možnosti. Ko berem predloge, ki jih ponuja Slovenska demokratska stranka, prvič po dolgem času občutim, da nekdo dejansko sliši, kar mladi govorimo že leta. Višja jamstvena shema za stanovanjske kredite, fiksne obrestne mere, posebni programi za mlade družine, poenostavitve postopkov graditve, subvencije za obnovo zapuščenih hiš in znižanje davkov za najemodajalce – vse to niso le besede, ampak konkretni ukrepi, ki bi lahko bistveno spremenili situacijo.
Zelo podpiram tudi idejo o oprostitvi komunalnega prispevka in možnosti povračila DDV ob prvem nakupu stanovanja. To je pomoč, ki bi mlade dejansko pripeljala do lastne strehe nad glavo. Prav tako se mi zdi smiselno, da se določen delež javnih najemnih stanovanj rezervira za mlade – za prehodno obdobje, dokler si ne uredimo trajnejših rešitev. Ni prav, da smo prisiljeni živeti doma pri starših ali se podajati v najemne odnose, ki nas delajo negotove in ranljive.
Vse pogosteje slišim svoje vrstnike govoriti o tujini – ne zato, ker bi si tega želeli, ampak ker imajo občutek, da jih tam vsaj nekdo vidi, sliši in spoštuje. A jaz nočem oditi. Želim ostati tukaj, ustvarjati tukaj, graditi tukaj. A za to potrebujem nekaj, kar bi moralo biti osnovno: dom. In čeprav se ta danes zdi nedosegljiv, še vedno verjamem, da lahko s pravimi rešitvami postane dosegljiv. Želim si, da bi me država končno slišala.
