Piše: Gašper Blažič
Za marsikoga je bila včerajšnja referendumska nedelja »črna«, saj je (po mojem mnenju podivjana) vladna koalicija zmagovalka pri vseh treh referendumih. Nekateri moji kolegi so že predstavili bistvene razloge za referendumski poraz opozicije, moj pogled na to bo objavljen v četrtek v novi številki tiskane Demokracije. Vseeno pa bi nekaj od teh razlogov omenil v povezavi z včerajšnjim odzivom predsednika NSi Mateja Tonina.
Čeprav so mnogi nad njegovim odzivom vihali nos – kar je razumljivo glede na očitno skrivne dogovore, s katerimi NSi brani svoje kadre, denimo na čelu DARS-a – je treba priznati, da je Matej Tonin tokrat naredil velik korak naprej. Med vrsticami je namreč priznal nekaj, česar doslej pri njem nismo bili vajeni: da v Sloveniji nimamo neke normalne demokracije in da inženiring človeških duš obstaja. Priznal je, da se ljudje na referendumu ne odločajo stvarno, ampak ideološko in pod vplivom čustev. In seveda po zakonitostih pogojnega refleksa: čim sliši, da je neka opcija na referendumu povezana z Janezom Janšo, bo glasoval ravno nasprotno, ne glede na posledice, ki bodo temu sledile. Čista iracionalnost torej.
Zakaj me Tonin ni razočaral? Morda zato, ker sem bil iz njegovega kroga doslej navajen drugačnih sporočil. Nekako v slogu, da smo kljub vsemu še vedno v normalni demokraciji, kjer imajo vse politične opcije enake možnosti. Toda Tonin iz leta 2022 ni več isti kot Tonin iz leta 2014, ko je v tistem obdobju samozavestno izrekel znano krilatico, da je Janša zgolj »politik v zaporu«. Vmes si je predsednik NSi nabral številne politične izkušnje – tudi zelo grenke. V zadnji Janševi vladi je bil obrambni minister. In to sploh ne slab. Vlada je prevzela oblast ravno na pragu epidemije covid19, pri čemer je obrambno ministrstvo nosilo eno glavnih bremen. In tudi Tonina je mlelo zobovje vzporednega mehanizma. Morda so botri vzporednega mehanizma računali, da ga bodo zlomili in bo razdrl koalicijo z Janšo, vendar se to ni zgodilo: koalicija je kljub notranjim napetostim zdržala do konca.
Kljub temu pa je Tonin z letošnjimi volitvami tudi sam doživel boleč osebni poraz: oblast na ministrstvu za obrambo je moral predati svojemu kamniškemu rojaku Marjanu Šarcu, človeku, ki ga je najbolj srdito napadal in se je kot premier izkazal kot velik klovn (a kot kaže, ga bo Robert Golob pri tem še presegel).
Pri vseh teh političnih izkušnjah je Tonin včeraj izpostavil zelo pomembno spoznanje: da v pogojih nedokončane tranzicije ni pomembno, koliko si uspešen in koliko narediš dobrega za ljudi. Zadnja Janševa vlada je bila po vseh merilih uspešna in to je Tonin tudi povedal. Vendar je kljub temu opcija, ki je vodila vlado, volitve izgubila. Prav tako je tudi odličen in moralno neobremenjen predsedniški kandidat Anže Logar izgubil boj z moralno vprašljivo kandidatko. NSi je vse do sedaj tudi pod Toninovim vodstvom gradila na drži konstruktivne opozicije – a ji dodanih glasov na volitvah to ni prineslo. Tonin torej začenja dojemati, da v slovenski politiki nekaj ne štima. Zagotovo noben narod na svetu ni tako samomorilski, da bi kljub visokoletečim besedam o morali med opcijami nalašč izbiral tisto najslabše. A pri nas se prav to dogaja. Kako je to mogoče?
Je kriv Janez Janša? Glede na njegovo že kar pregovorno vlogo, ki so mu jo nalepili mediji, bi lahko rekli, da je Janša kriv tudi za vojno v Ukrajini in tudi za tisti vulkan, ki je leta 1816 povzročil globalno lakoto in izjemno mrzlo poletje tistega leta. So krivi mediji? Vemo, kdo ima pri nas hegemonijo v medijskem prostoru, sedaj bo RTV povsem pod nadzorom vzporednega mehanizma. Je kriva Nika Kovač? Kot pravi Bojan Požar, je njena pojava dejansko ena največjih prevar v slovenski politični zgodovini. So krivi zavedeni in zmedeni volivci, ki se odločajo nagonsko in ne razumsko? So krive »desne« stranke? Je morda kriv Golob?
V preteklosti sem večkrat kritiziral politično držo Mateja Tonina. In priznati moram, da ko sem šel pazljivo brat njegovo sporočilo za javnost na večer referenduma, sem bil kar prijetno presenečen. Zapisal je nekaj o potrebi, da najprej NSi opravi neko samorefleksijo, da sedanja vlada potrebuje resno alternativo in da bo tudi od NSi odvisno, kako bo desna sredina nadaljevala svojo pot. Skratka, politik, ki sem ga še pred nekaj leti imel za nekakšnega »vazelinarja«, se je tokrat zelo približal resnici. In kar je najpomembneje: ni takoj na nož napadel SDS, ki je bila sicer pobudnica referenduma. Zapisal pa je, da se vsake volitve (ali pa referendum), kjer se posredno ali neposredno pojavi Janez Janša, postanejo iracionalne in emocionalne. Žal to drži. Čeprav o tem ne odloča Janša sam. Odločajo pa drugi. Namreč tisti gremiji, ki jih je Kučanov dolgoletni svetovalec Zdenko Roter opisal v knjigi “Padle maske”.
A propos: tudi zato je vsako morebitno »mesarsko klanje na desnici« (po Bojanu Požarju) povsem nepotrebno.
In če je bil po Toninovih besedah tudi nedeljski trojni referendum spet neke vrste referendum o Janezu Janši, ali to pomeni, da bo problem rešen, če Janez Janša odide iz politike? Izkušnja iz nedavnih predsedniških volitev nas uči, da temu ni tako. Anžetu Logarju so namreč ves čas obešali prav ta očitek, da prihaja iz SDS in da je dejansko neke vrste »drugi Janša«, čeprav zapakiran v nekoliko bolj »prijazen« celofan. Na ta račun je uspelo propagandnemu aparatu tranzicijske nomenklature prestrašiti volivce, češ poglejte, kaj nas čaka, če zmaga kandidat iz SDS. In tudi če hipotetično že jutri Janša odide iz politike in zapre svoj twitter račun, ni nobenih garancij, da propagandni aparat ne bi poiskal nove formule, npr. da je Janša »stric iz ozadja« in še naprej ohranja močan vpliv na SDS. In da tvita z anonimnega računa kot neke vrste “kopriva”.
In tu tudi ne gre več za sovraštvo samo do Janše, ampak do vseh, ki smo tako ali drugače povezani z vrednotami slovenske pomladi. Na slovenske inženirje človeških duš bi bil tudi zloglasni nacistični propagandni minister Goebbels upravičeno ponosen.
Kakšen manj poučen ali morda obremenjen opazovalec političnega dogajanja bi morda na prvo žogo sklepal, da smo vsi neke vrste talci Janeza Janše. Kar je daleč od resnice. Predsedniške volitve so pokazale, da je pomladni tabor zmožen uporabljati diskurz, ki nagovarja sredino, kar bi v normalnih razmerah pomenilo gladko zmago. Pa se to vseeno ni zgodilo. In zelo verjetno je to posledica »antijanša« refleksa. In priznati je treba, da vzporedni mehanizem deluje po principih množične psihologije in ob pomoči močne asistence medijev ter nevladnih organizacij. Slednje podajo žogo, mediji pa zabijejo v koš. In prednost »rdeče« ekipe se poveča – če uporabim prispodobo iz košarke.
Matej Tonin je torej začel dojemati, da je vzporedni mehanizem resničen in da tudi res deluje. In da pomladne stranke same niso dovolj močne, da bi mu bile lahko kos. Takšno priznanje je morda prava pot do ozdravljenja.
Tisto, kar v tem trenutku manjka vsem pomladnim strankam, pa je njihovo civilnodružbeno zaledje. Torej nek nabor ljudi, ki so pripravljeni pomladno agendo širiti na terenu med tistimi, ki jih politika sicer ne zanima in se na signale, ki prihajajo do njih preko mainstream medijev, odzivajo nagonsko. Nasprotno ima tranzicijska levica civilnodružbeno zaledje zelo dobro razvito, kar je sicer glede na financiranje njenih nevladnih organizacij razumljivo. Treba je priznati, da je SDS zelo aktivno delovala pri razpisu treh referendumov, saj so njeni člani zavzeto zbirali podpise in spodbujali ljudi, naj oddajo podpis. Pa vemo, da je oddati podpis za referendum težje kot oddati glas na referendumu – za oddajo podpisa je potrebno iti na upravno enoto. Ko so bili podpisi zbrani, tega aktivizma kar naenkrat ni nikjer več bilo. Pa vsi vemo – tudi glede na sedaj aktualno svetovno nogometno prvenstvo – da se tekma ne konča že po prvem polčasu. Če ekipa v prvem polčasu vodi s 3:0 in nato »zaspi«, je končen rezultat tekme na koncu npr. 3:6 za nasprotnika.
Seveda pa se postavlja vprašanje, kdo se bo v ozračju namerno spodbujanega sovraštva sploh še javno izpostavljal in nagovarjal ljudi na terenu. A to je že drugo vprašanje. Kot pravi star pregovor: “Počas’ se žaba dere.” Gradnja civilne družbe pač ni šprint, ampak tek na dolge proge.
