3.1 C
Ljubljana
petek, 19 aprila, 2024

Zakaj je sedanja vlada v resnici »še premalo desna«

Piše: Gašper Blažič

Premier Janez Janša sledi Madžarski na poti avtoritarnosti, STA povzema današnje pisanje časopisa Financial Times. Omenjeni časnik se ob tem sklicuje na izjave predsednika računskega sodišča Tomaža Vesela, ustavnega sodnika Roka Čeferina in Marka Milosavljevića s FDV o vprašljivih metodah ravnanja vlade v odnosu do nadzornih institucij, sodstva in medijev.

Ob takšnem jagodnem izboru sogovornikov bi se seveda lahko nasmejali ali pa zdolgočaseno zazehali, saj do prihoda sedanje vlade Slovenija tujih medijev sploh ni zanimala – tudi takrat, ko je imela zelo resne probleme z demokracijo, pa čeprav je slednja le formalna. Morda je v zadnjem času postala zanimiva zato, ker naj bi se vključila v kontekst novega konservativizma oz. »orbanizma«, kot levičarji imenujejo širjenje političnega vpliva t. i. nove desnice. In seveda ob tem nikoli ne pozabijo povedati, da je avtoritarnost lastnost, ki krasi desne vlade. In sedanja slovenska vlada naj bi bila, pomislite, celo skrajno desna. Kaj desna! Desničarska! In seveda ob tem zvonijo vsi alarmi, ker kaže, da v podalpskem Avgijevem hlevu vstaja novi avtokratski vladar tipa Pinochet, ki mu celo beloruski samodržec Aljaksandr Lukašenka – tako se v beloruščini imenuje najbolj znani Kučanov prijatelj na vzhodu Evrope – ne seže niti do gležnjev. Ne glede na to, da je »Saša« včeraj prizemljil civilno letalo, da je lahko v roke dobil enega od beloruskih opozicijskih voditeljev, ki se mu po aretaciji zanesljivo zelo slabo piše. Ampak to je pač novica, ki slovenskih mainstream medijev ne zanima kaj dosti.

Pa je vlada Janeza Janše res tak bav bav? Težko vprašanje, na katerega je še težje odgovoriti. Če mene vprašate, je sedanja vlada naredila nekaj zelo dobrodošlih korakov v smer normalnosti. To seveda še ne pomeni, da je Slovenija že normalna država. Je pa na dobri poti. Že nekajkrat sem opozoril, da se »vstajniški« napadi na vlado ne dogajajo zato, ker bi vlada nekaj (narobe) naredila, pač pa zato, ker še ni naredila, pa bi lahko. Gre torej za preventivne napade z namenom psihološkega zastraševanja. Učinek takih napadov je trojen: prvič, vlada si ne upa iti predaleč s svojimi načrti normalizacije družbe; drugič, napadi na vlado v javnosti (tudi mednarodni) sprožajo vtis o tem, da smo v nekakšnem »vojnem stanju«, zaradi katerega si volivci zaželijo miru; in tretjič, zaradi neuresničenih programskih zavez (kar je posledica zastraševanje in medijskega pompa) se stranke koalicije znajdejo v sporu z velikim delom lastne volilne baze. Končni cilj teh učinkov pa je, da bi na novih volitvah pomladna opcija doživela kolaps, ker bi ji zvestobo odrekel tudi velik del lastne volilne baze. Kar pomeni, da bi se na oblast znova zavihteli stari izbranci v novi preobleki, ki verjetno ne bodo ponovili napake Marjana Šarca z metom puške v koruzo. In bomo lahko znova jamrali ob starih zgodbah o nedokončani tranziciji, pranju denarja in basanju privatnih žepov z davkoplačevalskim denarjem. Kajti če tranzicijska levica kaj obvlada, je to predvsem inženirstvo človeških duš.

To pa seveda ne odvezuje odgovornosti sedanje koalicije za morebiten poraz, ki bi sledil tudi zaradi odpora mnogih simpatizerjev t. i. desne opcije – in seveda tu se tudi sam pridružujem tistim, ki menijo, da je sedanja vlada v resnici »premalo desna«. Nekatere poteze zunanje politike v zadnjem času vzbujajo zaskrbljenost, namreč popuščanje Turčiji in Albaniji, torej dveh večinsko muslimanskih držav. Jasno je namreč, da nihče pri zdravi pameti ne more na slepo zaupati turškemu samodržcu Erdoganu, ki lahko s podelitvijo turških potnih listov muslimanskim migrantom, ki se ta hip nahajajo v Turčiji, sproži nov val migracij ter islamizacije Evrope, s tem pa tudi Slovenije. Res pa je, da si Slovenija pred začetkom predsedovanja EU ne more privoščiti kakšne nespametne poteze, ki bi vodila v odkrit konflikt med EU in Turčijo, še manj pa v času njenega predsedovanja. Diplomacija je pač pragmatična zadeva, tudi svetniški papež Pavel VI. je državniško sprejel komunističnega voditelja Josipa Broza Tita, čigar totalitarni režim je katoliške duhovnike (in tudi škofe) pobijal, sežigal, zapiral ali kako drugače preganjal. A pragmatičnost še ne sme biti izgovor za naivnost, saj bi bile posledice lahko preveč tragične. Prav pa je, da vsaka vlada v primeru, ko ravna pragmatično, predstavi tudi možne varovalke, ki bi lahko umirile najbolj vročekrvne razočarane državljane, ki še vedno čakajo na odstop od marakeške deklaracije ter na zaprtje južne meje (kar je seveda v praksi nemogoče, razen če na meji s Hrvaško zgradimo zid, a dvomim, da si kdo tega res želi). S tem bi lahko preprečila morebitno pasivizacijo volivcev.

Navsezadnje pa ne smemo mirno gledati tudi na ostale zlohotne načrte tranzicijskih botrov iz ozadja. Denimo Gregorja Golobiča, ki si želi ustoličiti sedanjega predsednika DZ Igorja Zorčiča na vrh stranke DeSUS, s čimer bi lahko v en čoln potegnil tako dosedanje DeSUSove poslance ter četverico nepovezanih poslancev, s tem pa bi KUL dobila potrebnih 46 glasov za sesutje sedanje vlade. Drugi zloglasni načrt pa je širjenje anticepilne agende, tako na znanstvenem kot duhovnem nivoju – prikrit cilj te agende je prepričati ljudi, da nas sedanja »satanistična« vlada želi cepiti s strupenim cepivom in celo čipirati, kar naj bi bil nekakšen uvod v poslednjo dobo antikrista. Tudi tu je cilj prisiliti kristjane, da bi na volitvah ostali doma in s tem naredili prostor vzponu skrajne levice. Ko pa bi slednja prišla na oblast, bi bilo že prepozno in če imate slučajno kaj več premoženja, se mu boste morali odpovedati. Program stranke Levica je namreč zelo jasen in povsem brez dlake na jeziku govori o reprizi dogajanja po letu 1945, ko so po prvem velikem krvavem obračunu razredne sovražnike prisilno razlastili. Bi radi to lekcijo vzeli še enkrat? Izvolite!

Skratka, Financial Times piše o nečem, kar sploh ne obstaja. In jasno je, da je naročnik takšnega pisanja iz Slovenije. Če o tem pišejo tuji mediji, je inženirstvo človeških duš še bolj učinkovito.

Gašper Blažič je novinar Demokracije, dnevni urednik na spletni strani demokracija.si ter v. d. urednika spletnega portala Blagovest.si.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine