Piše: Gašper Blažič
Po prespani noči je morda tudi čas za prve ugotovitve in spoznanja o škandaloznem sodnem procesu, ki sicer še ni končan, saj bo višje sodišče zaradi pritožbe tožilca odločalo o nadaljevanju. Kar pomeni, da lahko potrdi sodbo okrožnega sodišča ali pa zadevo vrne v ponovno sojenje. Če bo prevladala podobna logika kot ob prvostopenjski sodbi in ne bo kakšnih presenečenj, se bo proces končal s potrditvijo sodbe, ki smo jo slišali včeraj.
Ta odločitev sodišča je veliko pomembnejša, kot se zdi na prvi pogled. Čisto možno je sicer, da so tudi strukture iz ozadja presodile, da se v tem trenutku ne splača iti v totalno konfrontacijo s precejšnjim delom javnosti v Sloveniji, pač pa se ga lahko s prvostopenjsko sodbo »uspava«, nato pa preseneti s povsem drugačno odločitvijo višjega sodišča. Kot je avtorju teh vrstic, ki je v zadnjem letu spremljal vse glavne obravnave na sodišču, povedal eden od insajderjev, bi privolitev sodišča v to, kar je zapisano v obtožnici, dejansko pomenila uvod v novo državljansko vojno. Čeprav se vladajoča stran vedno znova in znova zgraža nad domnevno nespoštovanjem pravne države s strani protestnikov, češ da protestnih shodov pred sodišči v nobeni urejeni državi ne bi smelo biti, pa vedo mnogi povedati, da je denimo v ZDA, kjer sodniki zelo resno jemljejo svojo neodvisnost v odnosu do zakonodajne in izvršilne veje oblasti, shod pred sodiščem povsem normalen pojav.
Nihče ne dvomi, da je bil glavna tarča v tem procesu seveda Janez Janša, prvak največje opozicijske stranke. Čeprav formalno ni bil prvoobtoženi, ampak je bil bojda osumljen »pomoči pri kaznivem dejanju«. Proces Trenta se je formalno začel leta 2013, ko je tedanji predsednik KPK Goran Klemenčič po svojem znamenitem – kasneje sodno razveljavljenem – poročilu inkriminiral Janeza Janšo, ki je bil tedaj drugič premier, zaradi premoženja »nepojasnjenega izvora«. In podal ovadbo na tedaj sveže ustanovljen Nacionalni preiskovalni urad (NPU), ki se je lotil preiskave Janševega nakupa stanovanja oziroma zamenjave stanovanja (manjše za večje) v letu 2005. Že v tej prvi fazi preiskave, nekje od leta 2014 dalje (v tem času je bil Janša protiustavno zaprt zaradi Patrie!) je bilo zaslišano veliko število ljudi, ki so morali po desetih letih še enkrat pričat na sodišče. Očitno pa je Specializirano državno tožilstvo, organ, ki se ukvarja z najhujšimi oblikami organiziranega kriminala (!), presodilo, da je zadeva dovolj »podprta«, da lahko z njo spravi na zatožno klop tri osumljence, med njimi Janšo. Okrožno celjsko sodišče jih je nato tudi procesiralo.
Izkušnja z zadevo Patria je pokazala, da v naši državi problem pravosodja ni dovolj javnomnenjsko izpostavljen, da bi se lahko ob najbolj razvpitih sodbah angažirala dovolj velika kritična masa ljudi. Takrat se je razmeroma majhno število ljudi iz Odbora 2014, SDS in še nekaterih civilnodružbenih organizacij dejansko borilo z medijsko-javnomnenjskim mainstreamom kot David z Goljatom. Botri iz ozadja so natančno vedeli, da bo odhod Janše v zapor učinkoval na javno mnenje in odvzel SDS pomemben delež sredinskega volilnega telesa ter ga preusmerila k tedanjemu »novoobraznemu« projektu Stranke Mira Cerarja. Tako se je tudi zgodilo. Tudi sedaj je grozila podobna nevarnost, da bi odločitev sodišč uporabili kot sredstvo za usmerjanje javnega mnenja v trenutku, ko ima premier Robert Golob hude težave s pojasnjevanjem svojih koruptivnih dejanj, trenutno je aktualna afera Subotić. In v trenutku, ko se ugiba, koga bodo poskušali tokrat inštalirati za »novi obraz«. Že sam proces je bil zelo obremenjujoč za vse tri obtožene, za slovensko politiko pa zato, ker je skušal na račun preteklih procesov in vtisa množenja takšnih zadev ustvariti vtis, da ima Janša ves čas težave s spoštovanjem zakonov (in kdo bi na volitvah dal glas takšnemu politiku?). Če bi se včeraj zgodila še obsodba, bi to močno zaostrilo že tako zaostrene razmere. Za sodišče pa štejejo, kot je včeraj opozorila predsednica senata Cvetka Posilovič, le nedvoumni dokazi ter dejstva. Brez namigovanj in govoric.
Včerajšnja odločitev sodišča je tako vsaj nekoliko zavrla tovrstno veliko zlorabo sodne veje oblasti za politične obračune. Kar je zadnje čase postal skrb vzbujajoč trend tudi drugod po Evropi.
Jasno je, da je bila obtožnica vsebinsko in formalno gledano čisti nonsens. Posebej po tistem, ko so na sodišču pričali mnogi izvedenci, ki so po strokovni plati več kot prepričljivo zavrnili navedbe iz obtožnice. Povzetke teh pričanj – v sodnih dvoranah je snemanje namreč prepovedano, razen tega, kar sodišče sámo posname – smo ves čas povzemali na spletni strani Demokracije ter v njeni tiskani izdaji, s čimer smo skušali čim bolj obveščati in osveščati javnost o tem, kaj se v resnici dogaja. Spomnimo naj, da smo podobno ravnali že v primeru sojenja dr. Milku Noviču, ki so mu botri procesa odvzeli več let življenja tako, da je moral ostati v priporu. Zgodilo se mu je to, kar se je v času prejšnjega režima zgodilo sedaj že pokojnemu Martinu Uherniku, ki ga je nato tudi sodišče v demokratični Sloveniji obsodilo na zaporno kazen zaradi umora, ki ga sploh ni zagrešil. Vendar je kasneje uspel dokazati svojo nedolžnost. A izgubljenih let ter zadoščenja za trpljenje mu ni mogel povrniti nihče.
Vse to kaže na to, kako pomembno je, da ima predvsem v primerih, ko gre za dvomljive procese, javnost »pravico vedeti več«. In verjetno bi se lahko zadeva Trenta razpletla drugače, če bi jo medijsko ignorirali. V skoraj letu dni je bilo število novinarjev, ki je spremljalo sodne obravnave, precej različne. Stalno je bil prisoten le novinar STA, zgodilo pa se je tudi, da je bil prisoten zgolj novinar Demokracije. Mainstream mediji so večinoma povzemali trditve iz obtožnice in s tem tudi širili nekatere lažne informacije. Razen Demokracije, Nove 24TV in morda še kakšnega neodvisnega portala praktično nihče ni problematiziral obtožnice. Težko je reči, da bi se denimo dr. Milko Novič rešil krivične obsodbe, če ne bi sojenja za umor dr. Janka Jamnika spremljala javnost in tudi naš tednik (zlasti novinarka Petra Janša). Žal je bilo nadaljevanje te zgodbe tragično za sodnika, ki je Noviča oprostil. Zvjezdana Radonjića so lani na celjsko sodišče pripeljali – vklenjenega. Kako že pravi stavek iz pasijona po evangelistu Janezu? »Če tega oprostiš, nisi cesarjev prijatelj!« (Jn 19,12)
V vsem tem času sem imel tudi priložnost opazovati dogajanje na hodniku, kjer je tožilski par (Boštjan Valenčič in Luka Moljk) ves čas imel »dobro družbo« okoli sebe, predvsem so prevladovali novinarji. Sam sem z Valenčičem spregovoril le enkrat in sicer po tistem, ko sem na spletu objavil primerjavo s procesom Bužekijan, ko je bil s strani SDT opuščen pregon Mira Senice (TUKAJ). Tožilec Valenčič me je kar na hodniku osebno prišel obvestit (kar je sicer SDT v odzivu na članek tudi zapisalo), da pregon proti Senici ni umaknjen in da se lahko v kratkem pričakuje nadaljevanje. O tem, ali se je res kaj premaknilo, nimam informacij. Mediji niso zaznali ničesar.
Sedaj je teža dokazovanja na tožilstvu in ne več na obtožencih, ki bodo do pravnomočnosti sodbe vsaj še nekaj časa v negotovosti. Tisto glavno olajšanje pa je v tem, da se bo sedaj tudi javnost prepričala, da načelo »kadija tuži, kadija sudi« v normalnem sodstvu nima kaj iskati. Če bi na takšen način v celotnem slovenskem sodnem sistemu šteli le dokazi, se tudi sodna sramota v zadevi Patria ne bi mogla zgoditi. In se tudi ideolog ločitve oblasti na tri veje baron Charles Montesquieu ne bi obračal v grobu kot vrtavka.
A boj za normalnost se nadaljuje. Ker se mora nadaljevati. Zato bomo nadaljevanje še naprej pozorno spremljali in vas obveščali.
