19.8 C
Ljubljana
četrtek, 5 avgusta, 2021

Zakaj bo Štrukelj za vedno ostal McCluskey, Šarec, Mesec, Fajonova in Bratuškova pa nikoli ne bodo niti sence Starmerja?

Len McCluskey je generalni sekretar britanskega sindikata Unite. Mediji ga imenujejo »rdeči Len« in velja za ideološkega stratega laburistov. Je tudi tisti, ki iz sindikalnih članarin ali z lobiranjem pri »pravih ljudeh« skrbi, da aktivistična levica ni nikoli lačna in žejna. A odkar je vodenje laburistične stranke prevzel Keir Starmer, se v odnosih med sindikati in laburisti zatika.

V Sloveniji imamo več »mccluskeyev«: Branimir Štrukelj, Tea Jarc, Lidija Jerkič in še kdo bi se našel. Vsi živijo svoje mitološko življenje občutka moči vplivanja na življenje družbe in politike, s pritiskom na gumb, tako si domišljajo, lahko s splošno stavko omrtvičijo delovanje države.

Moč jim je ostala še iz časov totalitarnega komunističnega režima, ko so bili po potrebi od Partije poklicani, da komu zagrenijo življenja ali ga uničijo. Ena prvih njihovih povojnih žrtev je bila katoliški tisk, saj so v sindikalisti v tiskarnah presodili, da pri njih ne bodo tiskali »vatikanskega hujskaštva«. Zanimivo je, da je bil nadškofijski ordinariat, ki je povojna katoliška glasila uradno izdajal, bil edini reden plačnik tiskarni. Pač po načelu, ki je značilno za levico: ni pomembno, če podjetje preživi, pomembno je, da preživi ideologija. Zato se nikoli niso »pajdašili« z desnico, čeprav je ta delavcem vedno ponujala boljše pogoje in boljše plačilo.

V tem pogledu je treba razumeti napoved vodstva sindikatov javnega sektorja, da (domnevno zaradi zamrznitve minimalne plače) začno priprave na splošno stavko. To, da je Slovenija sredi epidemije, Branimirja Štruklja, vodjo Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije, očitno ne zanima. Zato je toliko bolj očitno, da gre za napoved nečesa, kar ima ideološko podlago, še posebej zato, ker v javnem sektorju minimalno plačo prejema le sedem tisoč zaposlenih, kar je, takole čez palec, okoli štiri odstotke vseh.

Napoved stavke nima prav nikakršne veze z delavci ali delavskimi pravicami, temveč zgolj ustvarjanju nereda in kaosa, ki koristi le šefu fantomske koalicije KUL Jožetu P. Damijanu. Za slednjega so tedni do konca leta ključni, zato mora Štrukelj ustvarjati nelagodje in zmedo, tudi z za lase privlečenim ideološkim vprašanjem, kot je minimalna plača.

Težko je reči, ali mu Luka Mesec, Alenka Bratušek, Tanja Fajon in Marjan Šarec nasedajo ali je ravno obratno. Bolj se zdi, da je to zelo pokvarjena druščina, ki ne prenese, da je na oblasti desnica. Zato so daleč od Keira Starmerja, ki je kljub nekaterim socialističnim idejam »mehki levičar« in ki se je odločil, da prekine laburistično pajdašenje s sindikatom Unite in njihovim šefom, rdečim Lenom.

Zanimiva so stališča Starmerja o vlogi sindikatov, ki pod McCluskeyem mislijo, da lahko še vedno zmagajo v vojni, ki so jo že davno izgubili (z Margaret Thatcher). Kot piše Spectator, se na Švedsko, kjer je kar 70 odstotkov delavcev vključenih v enega izmed sindikatov (vključno z »belimi ovratniki«), medtem ko je na Otoku vključena dobra četrtina. Kaj je tako privlačnega v sindikalnem gibanju v teh skandinavski državi? To, da so opravili z ideologijo.

Sindikati so se profesionalizirali in se osredotočili na dvoje: prvič, da delavci delodajalcem zagotovijo čim boljšo ponudbo delovne sile; in drugič, da si izborijo kar najboljše pogoje za delo in kar najvišje možne plače. A najbolj pomembno je (tako Spectator), da so sindikati jasno povedali, da niso (več) organizacija, ki se bori proti kapitalizmu. Tipičen zastopnik švedskih sindikatov ni jezen človek s peno na ustih in z grozečo dvignjeno pestjo (kot pri Štruklju), ampak nekakšen delavski odvetnik, ki se pogaja s pravniki na drugi strani. In običajno doseže dogovor. Tudi zato Mesec, Bratuškova, Fajonova in Šarec ne bodo nikoli niti sence britanske levice pod vodstvom Starmerja.

In Štrukelj? On se ne bo nikoli spremenil, ostal bo zlobna roka partijske ideologije. Šele ko ga bo nadomestila oseba, ki bo dojela, da sindikati niso ideološka organizacija (še manj pa organizacija, ki je dana ob Boga za vse večne čase), bodo lahko spremenili smer delovanja in se (brez ideologije in politike) osredotočili na interese članstva.

Zadnje novice

Sorodne vsebine