10.8 C
Ljubljana
petek, 7 oktobra, 2022

Zadnji tango v rdeči Ljubljani

Piše: Mitja Iršič

Ples po taktih medijskega orkestra, ki mu dirigirajo odcveteli, boleče dolgočasni aparatčiki, za katere je znano, da so tudi v Jugoslaviji veljali za drugorazredne režimu nenevarne politike, je tragikomedija slovenske resničnosti. Takti se ponavljajo. Kot tudi gibi plesalcev. Dirigenti že desetletja niso napisali nobene nove uspešnice, orkester pa je že od nekdaj imel nalogo, da igra to, kar se mu dirigira – za to je plačan. Kljub temu bo plesa enkrat nepreklicno konec.  

Slovensko volilno telo je specifično – to, da ji dirigira jugoslovanska druga liga, je simptom neke bolezni, ki se ni začela v Vidmarjevi vili, ampak veliko prej – ko je en sosed pogledal čez planke drugemu in ugotovil, da ima sosed dva bika in tri krave, on pa eno samo. Nadpovprečnost se slovenski duši globoko upira. Zato ji ni težko dopovedati, da mora voliti povprečneže, ki bodo zagrenili življenje nadpovprečnim. Da bodo srečni podpovprečni. A veseli ples se nepreklicno bliža koncu – tudi podpovprečni bodo pod socialistično vlado občutili, da se v njihovem življenju dogaja nekaj čudnega.

Robertu Golobu je treba priznati, da je dobro vpregel slovenski smisel za butlsocializem in prisilno egalitarnost. Pravi, da je treba bogatim – tudi njemu – vzeti in dati revnim. Tako prazno robinhoodovstvo je Slovencu blizu. Bogati so razredni sovažniki, revni pa izkoriščane žrtve. Golob ima talent, da bo to lastnost slovenskega naroda dobro izkoristil in +50-odstotna podpora ni nobeno presenečenje. Slovenci in Latinoameričani smo radi enaki, zato komaj čakamo, da pride nekdo, ki nam pove, da nas bo naredil bolj enake.

Več si lahko preberete TUKAJ.

Vir: Nova24TV

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine