Piše: Borut Korun
To je napoved dr. Žige Turka, enega naših opazovalcev družbenega dogajanja v Sloveniji, in temu lahko samo pritrdimo.
Tokrat je šlo za krave. Odpeljali so jih, ker niso bile očiščene, kot so čisti hišni ljubljenčki tistih mestnih utopistov, ki nikoli niso delali, še manj delali na zemlji in še najmanj z živino.
Kot smo na posnetkih lahko videli, so bile krave dobro rejene. Odpade torej očitek, da so zanje slabo skrbeli. Drugič. Krave niso živele stisnjene v temnem hlevu, živele so na prostem. Jasno pa je, da krave razmočena tla steptajo v blato že v zelo kratkem času. Naj si katera od tistih damic, ki nam sedaj vladajo, natakne rdeče šolnčke in naj gre na travnik, kjer se pase precejšnje število krav, da bo videla, kakšne barve bojo njeni čevlji potem.
Ampak poročilo tistega nevladnega bitja ženskega spola, ki je sodelovalo pri zaplembi živine, se je slišalo kot blodnje, katerih avtor bi prej sodil v kako specializirano medicinsko ustanovo, saj naj bi se nevladna tovarišica kar zaljubila v eno od krav, kar »slišala« je, kako jo je ta nežna kravja duša prosila, naj jo vzame s seboj. Vzemi me, vzemi me, so baje govorile njene velike nežne oči. Ampak mogoče pa ni vse tako prismuknjeno, kot se sliši, kajti tista gospa si je kravo že prisvojila, prisvojitev pa opravičuje s tem, da jo je žival pravzaprav prosila za to.
Slovenija oziroma njena vodilna garnitura postaja – zelo milo rečeno − nekaka ladja zabavnih posebnežev. Vlada nam ministrska skupina, ki sprejme neki zakon, potem pa eden od njih izjavi, da ta zakon ni izvedljiv. Lahko se smejimo, če neka ženska na tak način, kot sem opisal, komunicira s kravo, lahko nas moti, ko minister napiše knjigo, v kateri so tudi navodila, kako se liže rit, smejali smo se, ko so nam govorili, kako bomo plesali, smejali smo se, ko je predsednica parlamenta res »zaplesala«, ko je prihajala na prizorišče proslave, ko je pozabila, da ni tam zaradi svojih erotičnih signalov, ki jih oddaja, ampak zaradi svoje funkcije.
Smejali smo se, ko sta dve blondinki v Ugandi – ena s strganimi hlačami kot kaka najstnica −izvajali feministično zunanjo politiko, tako da sta posvojili opico, seveda ženskega spola, in ji je ena od njiju dala celo svoje ime, ne da bi pomislila, kakšne asociacije lahko zbudi taka posvojitev in tako poimenovanje. Smejimo se, ko smo dobili glavnega plesalca v tej državi z nekako prešernovsko pričesko, potem pa smo se spet smejali, ker ga je njegova ljubica poslala k frizerju. Smejimo se, ko prikorakata v javnost in se ga ona drži, kot da ji hoče uiti. Smešno je tudi, da ko izgubiš na glasovanju v DZ, kriviš za to motnje iz vesolja.
Pravzaprav pa bi se morali zamisliti.
Smešni posebneži so lahko tudi nevarni. Spomnimo se prismuknjenega rimskega imperatorja Nerona, ki je dal zažgati Rim, da bi dobil navdih za svoje pesnitve. Ali pa nekoga drugega na njegovem mestu, ki je v rimski senat pripeljal svojega konja in ga razglasil za senatorja. Člani te častitljive ustanove so se verjetno grizli v ustnice, da se ne bi smejali, ampak smeh bi jih lahko drago stal. Ko smešnost nima več namena zabavati in hoče biti resna, se zabava neha. Cirkus, ki ga gledamo in doživljamo, postaja grotesken.
Ko naši oblastniški čudaki mečejo ljudi iz služb in ko brez milosti obračunavajo tudi med seboj, ni več smešno. Še manj, ko odpirajo vrata migrantom. Ko njihove abotne zamisli dobivajo zakonsko vrednost. Ko predsednik vlade izrazi podporo svojemu ministru, naslednji dan pa mora ta isti minister podpisati odstopno izjavo. Ko se ne ozirajo več na zakonodajo in ko dana beseda ne velja nič več. Ko odvzamejo kmetu čredo krav in si bodo denar od izkupička delili nevladniki. Potem začutiš, kam drsimo. V njihovo prav nič smešno totalitarnost. V stanje, ko rop postane nagrada. Tako kot v primeru nepravnega odvzema kravje črede. Vse v slogu slovenske pesmi: kaj nam pa morejo! Ostaja samo upanje, da se vsaj drugi del Turkove napovedi ne bo uresničil.
