Piše: Štefan Šumah
Kako je videti pot v socializem? Lahko z revolucijo, v bedo hitro ali pa počasi, kot kuhanje žabe s postopnim dvigovanjem temperature, in v bedo počasi. Slovenija gre z levimi vladami po drugi poti, sicer počasno, vendar strumno v uravnilovko in socializem. In za vse oblike socializma je inflacija, ta nevidni davek, kot institut monetarne politike zelo pomembna, saj dolgoročno izgubljanje vrednosti denarja vodi ob hkratni težnji k uravnilovki v enakost, vsi enaki, vsi revni.
Enostaven primer je dogovor s sindikati javnega sektorja. Od leta 2029 dalje naj bi se plače v javnem sektorju dvigale za 80 odstotkov od uradne inflacije, kar pomeni, da bi se javnim uslužbencem, ki sedaj zaslužijo povprečno bruto plačo 2.336,48 evra (septembra), v desetih letih plača dvignila ob povprečni letni 2-odstotni inflaciji namesto na 2.848,15 evra le na 2.738,41 evra, kar pomeni realno znižanje plač za 109,78 evra oziroma za 3,8 odstotka. In to samo v desetih letih! Kaj pa mladi, ki bi se tega leta zaposlili prvič? Koliko nižjo realno plačo bi imeli malo pred upokojitvijo?
Ob tem pa nastane paradoks minimalne in osnovne plače. Če bi se osnovna plača, ki bo v izhodišču enaka minimalni plači, usklajevala po enaki stopnji, bi bila v desetih letih osnovna plača ravno tako nižja za 3,8 odstotka in bi znova bila pod minimalno plačo. Če pa bi bila osnovna plača še naprej enaka minimalni, bi se morala usklajevati z inflacijo in bi posledično rastla hitreje od drugih plač, kar pomeni, da bi se število zaposlenih v javnem sektorju, ki bi bili na minimalnih plačah, samo še višalo.
To nazorno prikazuje primerjava gibanja med povprečno in minimalno plačo v državi. Povprečna bruto plača je septembra 2009 znašala 1.418,19 evra bruto, medtem ko je minimalna plača takrat znašala 734,25 evra bruto, torej je bilo razmerje 2,01 : 1. Letos septembra, po 15 letih, pa se je razmerje znižalo na 1,86 : 1. Povprečna plača je tako rastla po letni stopnji 1,034 odstotka letno, minimalna plača pa po stopnji 1,04 odstotka letno. Projekcija pokaže, da če bi se rast plač nadaljevala v istem tempu, bi ti, ki so se letos zaposlili, ob odhodu v pokoj doživeli, da bi bila povprečna plača le še za približno 40 odstotkov višja od minimalne. Vendar tu govorim o bruto plači! Če pa bi primerjali neto plače, bi bilo razmerje še precej slabše, saj so povprečne plače bistveno bolj obremenjene z davki in prispevki kot minimalne plače.
Porazdelitev plač bi bila v normalni državi porazdeljena nekje v skladu s krivuljo normalne porazdelitve, na skrajno levi najvišje, na skrajno desni najnižje, vmes pa bi bilo največ povprečnih plač in bi bil vrh (po številu teh, ki prejemajo povprečne plač) približno v sredini. V plačnem sistemu, ki pa je sedaj v Sloveniji, je vrh krivulje pomaknjen v desno, kar pomeni, da je več kot polovica ljudi že pod povprečno plačo. Če bi torej upoštevali projekcijo, bi se vrh krivulje pomaknil še bolj v desno, kar pomeni, več revnih, vedno več ljudi na minimalni plači in v končni fazi socializem.
Nobena uravnilovka ni zdrava, onemogoča konkurenčnost, tekmovalnost in inovativnost. Socializem je smrt za gospodarstvo. Če smo sedaj v nekem »mehkem« socializmu, pa z neenakomerno rastjo povprečne in minimalne plače prehajamo v »trdi« socializem, kjer so vse živali enakopravne, samo svinje so enakopravnejše od drugih. Pri tem pa je treba poudariti, da institut minimalne plače nekaterim otežuje vstop na trg dela in je kot tak ena od zavor za gospodarski napredek ne glede na to, da je nekakšen socialni regulator.
In kako reševati rast plač v javnem sektorju tako, da bo pravično? Obstajata dve možnosti. Prva možnost je usklajevanje plač v javnem sektorju s spremembo plač v gospodarstvu, usklajevanje rasti (padca) plač v javnem sektorju z gospodarstvom v dobrem ali slabem. Drugi način pa je usklajevanje plač v javnem sektorju s spremembo bruto družbenega proizvoda in tudi tu v dobrem ali slabem. Oba primera bi stimulativno delovala na javno upravo, saj bi ta dojela, da je tu zaradi gospodarstva in ne obratno, minimalno plačo pa bi bilo treba ukiniti ali pa v najslabšem primeru zakonsko omejiti na polovico povprečne plače.
