Piše: dr. Janez Juhant
V teh dneh, ko se spominjamo naših dragih rajnih, je nujno obuditi spomin tudi na žrtve revolucije. Za ustrezen pristop, sočutje z žrtvami, za katere molimo in se spominjamo njihove življenjske kalvarije, je nujen nepristranski vpogled v razmere. Albert Svetina Erno, ki je, kot smo tudi slišali lani, vodil izkop žrtev iz Brezarjevega brezna in njihov pokop tukaj, je v zapisu o teh strahotah nedvoumen: Matija Maček je dal natančno navodilo, da morajo taboriščnikom, ki so bili določeni za pomor v Šentvidu in drugje, pobrati vse, kar imajo vrednega. Tako so udbovci prinašali na Mačkov sedež v Slavijo ure, zlatnino, denar in druge dragocenosti. Prostodušna Mačkova izjava Lojzetu Udetu, v katerem ga Ude sprašuje, zakaj ni povedal o grozodejstvih v Sovjetski zvezi, čeprav je zanje vedel, pove vse. Maček odgovarja, da če bi o tem govoril, mu ne bi sledili in komunisti ne bi mogli prevzeti oblasti v Sloveniji. Le z lažjo so si osvojili oblast in se polastili premoženja za ceno toliko dragocenih življenj. Laž in (zdaj mehki) terorizem pa se v preoblekah ponavljata do danes.
A šlo je še za nekaj globljega, nič manj kot za preobrazbo človeka in človeštva. Krščanski revolucionar Edvard Kocbek si je zadal nalogo te preobrazbe Cerkve in slovenskih katoličanov ter jih zato potisnil v naročje komunistov. Ti pa so spremenili ne le značaj katoličanov, pač pa celotne slovenske družbe. Kocbekovo naivno mladostno vero so vpregli v svoj teroristični voz, ko je VOS brezkompromisno hladnokrvno in nečloveško opravljala to uničevalno nalogo. Posledice so pohabljenje zavesti in vpliv tega brezsramnega delovanja do danes. Madžarski družbeni kritik Bela Hamvas je zapisal izzivalne besede o evropskem duhu na začetku 20. stoletja: »Mladeniči, ki so se imeli za resne, posebej v Vzhodni Evropi, so brez izjeme postali žrtve epidemije marksizma in freudizma« in večina se ni spreobrnila.
Zato je svetlih izjem, ki so obsodili zločinski režim, malo, med njimi Leszek Kolakowski in Boris Pahor; s pomočjo zadnjega je ob koncu življenja to storil tudi Edvard Kocbek. Zmoto sta sicer brez ustreznih posledic priznala tudi povojna likvidatorja Simo Dubajić in Zdenko Zavadlav. Zadnji je ob koncu življenja zapisal, da so ga ustrahovali in mu grozili, »če bi se spreobrnil«, a je odločen, da »noben normalen človek ne more biti ravnodušen po vseh teh dejanjih in tudi jaz ne. Človeško je povedati resnico, se opravičiti in obžalovati za vse grozote«. Podobno Dubajić, ki govori o pokolu 40.000 ljudi samo v Kočevskem rogu. Odkrito spregovori o mladih, ki so, naliti z alkoholom, opravljali krvavo morijo. Posebej izpostavlja, da so pred umorom mučili žrtve, se izživljali nad njimi; izstopale so ženske, najbolj kruto Milka Planinc.
A še danes žal ti očitni zločini nad človeštvom, ki so tolikim vzeli življenje in upanje, v Sloveniji niso uradno priznani, čeprav je to pogoj demokratične države in zagotovilo, da jih preprečimo v prihodnosti. Podobno je kompromisarstvo s Putinom: neodločnost, nedejavnost in podkupljivost evropskih politikov v odnosu do ruskega režima povzroča strahotno nasilje in iztrebljane ukrajinskega naroda, ki spominja na holodomor, ki ga je zagrešil nad njimi že sovjetski režim v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Tudi pri nas naslednike nekdanjega režima v neodgovornosti do žrtev vzdržuje želja po ohranitvi ukradenih privilegijev. Kaj naj si mislimo o stranki SD, ki ni sposobna priznati posledic povojnih zaplemb premoženja nedolžnih, in o slovenskih sodiščih, ki razsojajo brez zgodovinskih uvidov in temeljnih pravic za žrtve nacizma in komunizma? Ustanove demokratične države tako znova ubijajo žrtve, ki so jih pomorili diktatorji. A resnice, ki jo je izrekel slovenski osamosvojitelj Janša, ne more izbrisati niti pristranska sodba demokratičnega sodišča niti politična agenda nesmrtne duše komunizma, ki je laž. Zato imamo kot demokrati pravico in dolžnost zahtevati od odgovornih v državi, da zagotovijo vsem žrtvam revolucije in vojne dostojen pokop in polno rehabilitacijo. Šele tako bodo končali revolucijo in zagotovili demokratične razmere za vse žive in rajne pripadnike naroda in države.
Krščansko upanje kljubuje času in razmeram, saj temelji na blagrih. Vera v vstalega Jezusa Kristusa nas dviga iz neurejenih zemeljskih razmer in odnosov v polno življenje z Bogom in bližnjimi. Zato kristjani živimo v trdnem upanju, da je naša domovina v nebesih. Hkrati v moči te vere z Vstalim na zemlji delujemo in se borimo za uresničitev Božjega kraljestva: v Jezusovem imenu izkazovati usmiljenje, lajšati bedo, deliti tolažbo, živeti krotko in čistega srca, delati za mir, tudi ob nasprotovanju odpravljati krivice in skrbeti za pravičnost v neurejenih družbenih razmerah. Zato so bili kristjani kot Ehrlich in številni drugi pripravljeni trpeti in umreti po zgledu Jezusa Kristusa, ki je daroval svoje življenje, da bi svetu izpričal resnico in oznanil leto Božjega usmiljenja. Tako so budili vest zatiralcem in dajali upanje zatiranim.
Večina naši bratov in sester, ki se jih danes spominjamo in je šla skozi to kalvarijo Šentvida (Teharij, Kočevskega roga, in drugih brezen, rovov in jarkov), je živela in umirala v veri v Kristusovo vstajenje ter so zato bolj cenili resnico in pravico kot svoje življenje. Spremljajmo jih tudi mi z življenjem iz globoke neustrašene vere, zavezani resnici in pravičnosti, saj bodo tako dosegli svoj končni mir oni in z njimi tudi mi vsi!
