Piše: Marko Puš
Vsegliharstvo je, verjeli ali ne, že star ljudski izraz, ki pomeni pretirano, vsesplošno ali nepremišljeno gibanje, mahanje, mešanje ali nemir – pogosto v prenesenem pomenu za kaotično, neurejeno, vsesplošno dogajanje ali delovanje. Dobil je tudi domovinsko pravico v našem javnem prostoru, čeprav se o tem ne govori. A ga lahko vidimo s pozornim opazovanjem.
Kreatorji javnega mnenja ga potegnejo iz rokava vsakič, ko se pokažejo slabi rezultati politik slovenske levice. Kadar jih slišiite, ko pravijo »vsi so enako krivi«, je to razlog za alarm. Gre za skrajno podlo taktiko, kjer krivci preprosto ne prevzamejo odgovornosti in se ta prerazporedi na vse druge. Da ne bi ugotavljali, čeprav se da vsaka zadeva preučiti in ugotoviti, kdo je resnično zamočil. In tako gre karavana dalje v nove katastrofe brez političnih in pravnih posledic za škodljivce.
Ko se je zgodil romski uboj Aleša Šutarja, je levica prvo storila ravno to. S prstom so kazali na vse prejšnje vlade, da bi se oprali neposredne odgovornosti za več kot triletno nedelovanje. Ob tem so namočili še župane in vse razen sebe. Da je bila mera polna, je temu sledila tudi predsednica Nataša Pirc Musar. Naravnost zavržno.
V normalni državi bi odgovornost za tako katastrofo, kot je uboj nedolžnega človeka, ko je odgovornost tako očitna in dokazljiva, nemudoma prevzel predsednik vlade in odstopil. Če tega ne bi storil sam, bi ga k temu prisilili mediji. A so ti »psi čuvaji« vsegliharstvo pripeljali do točke, da bodo morali o tem odločiti volivci na volitvah.
