15.8 C
Ljubljana
sreda, 22 septembra, 2021

Volivci ne padejo z neba

Piše: Franci Kindlhofer

Ko sva se s soprogo napotila v nedeljo na volišče, sem imel že nekako slab občutek v želodcu. Zjutraj po zajtrku se je oglasil pri naju eden ožjih sorodnikov in v razgovoru razkril, da volit bo že šel, ne ve še pa za kaj se sploh gre. Slišal je pa na večih koncih, da je naša pitna voda v nevarnosti zaradi nekih novih zakonov vlade. Spomnil sem se, da sem še sam pred nekaj dnevi malo podrobneje pogledal, za kaj se res gre. Jasno stališče do referenduma je zavzela tudi NOVA24 TV. A na žalost jo ne gleda večina državljank in državljanov. Na drugih javnih medijih pa je bila zadeva prikazana tako, da je volivce prej zbegala, kot jim pomagala pri odločitvi. O pač, veliko se je govorilo o ogroženosti pitne vode, čeprav pri dveh dopolnitvah zakonodaje niti ne gre v prvi vrsti za pitno vodo. Na to so pa volivci občutljivi. Še v krvi so jim problemi s pitno vodo v tistih čudovitih socialističnih časih. Ko sem jaz na Bavarskem povsod lahko pil vodo iz pipe, da sem se sploh odvadil kupovati vodo v steklenicah, so v Sloveniji marsikje morali pitno vodo za otroke prekuhavati. Na ta način sem tudi mojega sorodnika kmalu prepričal, da bo volil za. Za boljše razumevanje, kako skrbi leva stran za vodo in okolje, sem mu še omenil kemijsko bombo na Jesenicah, kjer je železarna odlagala strupene tekočine v umetno jezero ob Savi. Slišal sem strokovnjake, ki so izrazili bojazen, če bi se ta strupeni mulj izlil v Savo, recimo zaradi kakšnega potresa, da bi bila le-ta zastrupljena na vsej njeni dolžini.

Ne morem se zadržati, da nebi tukaj omenil, da je jeseniški župan poveril odločitev, kje naj nastane nova gorenjska bolnica, ali na Jesenicah ali v Radovljici, največji strokovnjakinji za vse, ponosni naslednici tistih vrlih okoljevarstvenikov iz rdečih časov, Tanji Fajon.

Po oddaji glasovnic sva se oglasila še pri znanki naših let na kavico. Ponosno je izjavila, da je seveda tudi proti onesnaževanju vode. Vedno bolj mi je bilo jasno, da mi ni potrebno gledati večerno poročanje o izidu glasovanja. Popolnoma jasno, kdo pa ni za čisto vodo in kdo ni za svobodno koriščenje jezerskih in morske obale.

Danes sem ugotovil, da so se v bran zdrave vode postavili celo tisti, ki so s tisoči trupel ogrožali leta 1945 našo pitno vodo, namreč ZZB NOB. V marksističnem slogu so patetično zapisali: »Ker je govora o vodi, našem največjem naravnem bogastvu, v Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije zagovarjamo javno blaginjo za vse in ne zasebnega razkošja le za nekatere«. Tovariša Križmana vprašam, če bi si bil upal to napisati v času, ko je Titova svojat gradila objekte ob blejskem jezeru in ga onesnaževala. Bled ni imel čistilnih naprav. Da se ni osmradilo, so ga »sanirali« z natego, da se lahko voda v jezeru hitro osveži, kar ima pa katastrofalne posledice za biološko ravnotežje.

Te stvari navajam le zato, da se vidi, kakšne velike možnosti je imela desnica za argumente, da se ne podpre referendum, ki ga je izzvala levica iz čisto nizkih ideoloških nagibov, oziroma zgolj zaradi ofenzive proti sedanji vladi. To nam mora biti v poduk, da se kljub boljšim argumentom ne smemo zanašati na to, da jih vsi volivci z nami delijo, oziroma, da to vedo. Vsaka desna stranka se mora zavedati, da rabimo za dober izid volitev mnogo več volivcev, kot je število članov strank in njihovih simpatizerjev. Posvetiti se bomo morali »misijonarskem« delu, iti med ljudi, med neprepričane. Pred nekaj časa sem se ponudil eni desnih strank, da jim pomagam pri organiziranju raznih predavanj o politiki, zgodovini, o demokraciji. Zakaj takšen dobronamerni predlog ni vreden niti odgovora? V Zboru za republiko sem že sprožil idejo, da bi se člani, sami akademiki, dali na razpolago za ta način dela. Samo z modrovanjem ne bomo daleč prišli. Volivci se pridobijo z dobrimi programi, če jih znamo tudi predstaviti, zaupanje volivcev se pridobi s pokazano smelostjo stranke, ne aroganco. Volivec mora dobiti občutek, da bo z našo vlado v dobrih rokah, da se mu ne bo potrebno bati za službo, zato, ker ne zagovarja ravno neko določeno stranko. Zaposlitev in politična orientacija morata že končno biti dva para čevljev. Ko zaposleni prestopi prag podjetja, je še samo delavec ali uslužbenec tega podjetja. Ko pa zapusti po službi podjetje, je za delodajalca politično popolnoma svoboden.

To so osnove demokracije. Zato bi ne smelo biti tako težko braniti naše desno-sredinske pozicije. Ampak nihče, ki je prepričan, da ima dober program in sposobnost ter znanje, da popelje državo v mirnejše vode polne rib, se ne sme zanesti na to, da bodo volivci sami po sebi drveli k njemu. Leva opozicija ima v svojem arzenalu kup nevarnega orožja: laž, sprenevedanje, zavajanje in brezbrižnost, ki dovoli celo razkroj

družbe in države s pomočjo levega toka, ki preplavlja Evropo, ki pa še ni utonila. Zato tisti, ki smo prepričani, da se lahko tem škodljivim pojavom in trendom zoperstavimo, ne smemo graditi na upanju na boljše čase, ampak na prepričanju, da bomo s smelostjo in daljnovidnostjo in vsemi tistimi, ki podobno razmišljajo, obnovili in ohranili našo domovino in Evropo. Za te smele poteze pa rabimo demokratično večino, ki jo imajo volivci v svojih rokah. Ti pa ne padejo, kot vemo, z neba.

Franci Kindlhofer je podpredsednik Društva političnih zapornikov in drugih žrtev komunističnega nasilja.

Zadnje novice

Sorodne vsebine