Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
Kipu komunističnega diktatorja Josipa Broza Tita je županu Velenja Petru Dermolu (SD) uspelo vrniti glavo, ki jo je v večdnevni akciji, ki je bila precej tvegana, odžagal Miroslav Pačnik.
Del medijev je Pačnika razglasili za kriminalca in osebo z neuravnovešenim ozadjem. Avtor teh ocen je bil župan Dermol. Mediji pa so ponavljali po logiki, da kdor ne vpije z nami “Mi smo Titovi, Tito je naš,” je zagotovo pritegnjen.
Ali pa vsaj sosed, če ne celo pristaš Janeza Janše (SDS). Da je sosed, so čisto zares pisali kot o pomembnem dejstvu, ker živi v istem naselju.
Pačnik je za županovo zmerjanje, da je pritegnjen, zahteval opravičilo. Dermol je to zavrnil.
To se je dogajalo skoraj hkrati, ko je takoj po začetku sodnega postopka na prostost odšel Sabrijan Jurkovič, ki ga je policija osumila, da je z udarcem povzročil smrt Aleša Šutarja – Acota in ga je pravosodje zaradi tega priprlo. Že od začetka novembra pa je iz Novega mesta slišimo, da je policija priprla napačnega Roma, ker bi naj udarec zagrešil njegov 20 letni bratranec Samir.
Iz policije si, ko o tem dogajanju obveščajo javnost, še vedno ne upajo uporabljati imen, čeprav je parlament sprejel celo zakon poimenovan po Alešu Šutarju. Za poslance ni tajno, kdo je mrtev. Iz policijskih informacij pa lahko le ugibamo, o katerem primeru sploh govorijo, ko zatrjujejo, da so nekoga izpustili in da ravnajo strokovno. Ko so medije povabili na predstavitev nadzora, ki so ga opravili o strokovnosti lastnega dela in sem poročilo o teh ugotovitvah zahteval, so sporočili, da so ugotovitve od prve do zadnje črke tajne in da novinarji in ljudje o tej strokovnosti ne smemo vedeti nič.
Javnosti sistematično prikrivajo vse, kar je mogoče o tragičnem dogodku. Onemogočajo novinarsko preverjanje. Potem se pa čudijo, zakaj jim ljudje ne zaupajo. In jim ni jasno, zakaj trdimo, da delajo povsem ne transparentno.
Ker res tako delajo.
Še dodatna težava je, če še nekoliko širše primerjamo. Pačniku zdaj očitajo vandalizem, ker je poškodoval kip diktatorja, ki je bil kriv za smrti velikanskega števila ljudi in hudo trpljenje. Sedanja vladna koalicija pa je sprejela poseben zakon, s katerim je podobne vandalizme, ki niso bil usmerjeni proti hudo spornemu kipu, v času prejšnje vlade razglasila za pozitivne in določila povrnitve kazni in odškodnin. Ker so jim politično koristile.
To je naša pravna država. Ni je. Le korupcija.
Z rezanjem glave je Pačnik precej tvegal, ker ni Rom in ne levi “upornik”. Tvegal je tudi čisto fizično. Delal je visoko. Rezal je glavo celo več dni. Domnevno ponoči. Ni bila nevarna le višina. Tudi velikanska glava, če se zvali nate, te lahko ubije. Tito je bil vedno nevaren.
In nevaren je tudi kot propagandni kip komunističnega režima, ki je bil namerno narejen v nenaravni velikosti za proslavljanje diktatorja, ki je ukazal množične umore po vojni, da bi si njegova komunistična partija zagotovila popolno oblast, njeni pripadniki pa moč in osebno bogatenje.
Nekoliko presenetljivo vsi na levi niso zdrveli za Dermolom v takojšnje čaščenje kipa. Primož Cirman si je na portalu Necenzurirani drznil opozoriti, da je bil Milan Kučan še v socializmu proti postavitvi spomenika, ki nekdanjega dosmrtnega maršala prikazuje kot nekakšnega Džingis Kana brez konja.
Kučan si seveda nikoli ni drznil reči, da je bil Tito prej Pol Pot s polji smrti in množicami preživelih, ki so pozneje histerično vpile: “Druže Tito, mi ti se kunemo, da sa tvoga puta ne skrenemo!”
Ker si niso želele v jame.
Kult osebnosti so ob Titu gojili po vzorcih značilnih za Adolfa Hitlerja v Nemčiji. S Titovo mladino vred. Hitlerju je tudi imel svojo. A v Nemčiji danes ni podobnih spomenikov in ne županov iz naslednice nacionalsocialistične delavske partije (NSDAP), ki bi Hitlerjeve kipe branili.
Umetniška vrednost tega kipa je – bodimo pošteni – enaka nuli. Kulturna pa gre globoko v minus.
Z javno vnemo pa je župan Velenja Dermol presenetil.
V Nemčiji bi končal v zaporu.
Še posebej neroden je ta spomenik, ker je Velenje rudarsko mesto, kar je bil odkrit Barbara rov v Hudi jami pri Laškem.
Sveta Barbara je zavetnica rudarjev. V rov s tem imenom pa so Titove sile po vojni zmetale trupla velikanske množice poklanih vojnih ujetnikov in ga zabetonirale, da jih nihče ne bi našel in odkril zločina, ki so ga zagrešili. Trupla je odkril Mehmed Alić, inženir rudarstva iz BiH, ki ga je odkritje še posebej prizadelo, ker je sam številne bližnje izgubil v Srebrenici, ki se je zgodila veliko pozneje po povsem enakem vzorcu. Titovem.
Iz okolice Srebrenice je prišel k nam vodit najzahtevnejše rudarske projekte.
Tvegal Pačnik ni le fizično z delom visoko. Žaganje glave kipu Tita je bil direkten upor proti delu vladajoče eliti države, ki Josipa Broza Tita in komunizem slavi, ker so njegovi politični nasledniki. In ta elita ima velik vpliv na medije in pravosodje.
A še ne takšnega kot ga je imel Tito.
Dogaja pa se vse skupaj, da je še bolj napeto, tik pred volitvami.
Kulturna ministrica in šefica ene od koalicijskih strank Asta Vrečko je po prevzemu oblasti po prejšnjih volitvah, na kateri je njena stranka precej propadla, ukinila muzej osamosvojitve, ki je pomenila konec komunizma, in v imenu vlade na Čebinah počastila obletnico ustanovitve komunistične partije, o čemer pa največji mediji nekako niso poročali.
Premier Robert Golob nenavadnih potez svoje ministrice ni nič kritiziral, zaslovel pa je z obsežnimi čistkami v policiji, medijih, zdravstvu in državnih podjetjih, tudi nekoliko po vzoru nekoč komunistov ali nacistov. Čistke praviloma pomenijo, da se dela slabše.
Sčasoma priletijo posledice. V Novem mestu in drugod.
Zaslovela je Vrečkova še s tem, da poskuša vrniti spomenike Titu in sicer komunističnemu režimu tudi na protokolarno Brdo pri Kranju, da bi našo državo tam še naprej sramotili pred tujimi obiskovalci. V času prejšnje vlade so jih umaknili v muzej vojaške zgodovine. Med oklepnike sovjetskega rodu.
Reakcija župana Dermola iz SD, ko je napovedal kazenski pregon, češ da je spomenik komunističnemu diktatorju pomembna kulturna dediščina njegove občine, je pokazal, da se dediščini komunizma svoje predhodnice v SD ne odrekajo.
Deloma celo nimajo izbire. SD Matjaža Hana je na nacionalni ravni velikanski minus, ki si ga je zadnja desetletja nakopala z neplačevanjem računov lokalnih volilnih kampanj, poravnala s prodajo vile sredi Ljubljane za 1,5 milijona evrov, ki so jo pridobili kot zamenjavo za del stavbe parlamenta, ki so jo podedovali iz časov komunizma, ko so bili še komunistična partija in ko so druge stranke prepovedali, lastnino pa odpravljali. Sprivatizirali so zase še številne druge “ljudske” nepremičnine, da imajo danes nepošteno finančno prednost v volilnih kampanjah pred drugimi strankami.
V last prejšnjega režima pa je prodana vila prišla tako, da so jo po vojni isti partijci revolucionarno ukradli judovski družini, ki je bila umorjena v koncentracijskih taboriščih, da se je vanjo lahko vselil Tone Fajfar, ki je bil po vojni sedemnajst let minister republiške komunistične vlade.
Ministri danes ne dobijo takšnih vil. Še predsednica republike Nataša Pirc Musar ne.
Največji mediji, z nekaj izjemami, denimo Planetom in Slovenskimi novicami, so v konfliktu ravnali skoraj kot glasila komunistične partije, kar so številni nekoč tudi bili, in na vso moč udarili po Pačniku, katerega pojasnil ravnanja svojim bralcem niso predstavili, čeprav so ga obtožili, da je kriminalec in mentalno motena oseba.
Pačnik ni politik, da bi se lahko učinkovito branil. Je navaden državljan.
Novinarji so ravnali nepošteno.
S kakšno logiko, pa je razkrila Elizabeta Planinšič v Večeru, ko je odgovorila na moje kritike, da novinarji z nekaj redkimi izjemami (Planet TV, Slovenske Novice) povsem očitno kršijo kodeks etike, ko Pačniku, ko ga obtožijo, da je kriminalec, ne ponudijo možnosti, da predstavi svojo plat medalje. Kar bi bilo preprosto, ker jo je sam objavil.
Tako je zapisala, čeprav se strinja, da je odziv obtoženega treba predstaviti:
“Nekritičen odprti mikrofon za nekoga, ki je prestopil mejo zakona za medij, ki se deklarira za profesionalnega, pomeni kršenje vseh standardov.”
Trditev novinarke, da je Pačnik prestopil mejo zakona, je spet kršitev kodeksa etike. Povsem je pozabila na domnevo nedolžnosti. O krivdi odloča neodvisni sodnik in ne župan občine, šef vlade ali politično prepričanje novinarja.
Za kurjenje križa, ki je simbol vernih in ne oblastne diktature, je naše sodišče odločilo, da ni bilo prestop zakona.
Ali je Pačnik prestopil mejo zakona, ko je odrezal glavo kipu komunističnega diktatorja, še ne vemo. Odločilo bo sodišče. Kot bo o krivdi za smrt Aleša Šutarja.
Dilema pa ne bo preprosta, ker bo moral Pačnika tožiti predstavnik oblasti, ki po resoluciji evropskega parlamenta in sodbah slovenskega ustavnega sodišča nikakor ne sme s kipi častiti nekdanjega diktatorja in totalitarnega režima. Obsojati ga morajo.
Presojali bodo sodniki, ki so tudi zavezani k tem evropskim vrednotam.
Vsaj morali bi biti.
Spor pa se lahko iz tukajšnjih sodišč preseli na evropsko raven, kjer o kulturi slavljenja komunizma ne bodo imeli nujno enako lepega mnenja.
V Nemčiji, če primerjamo, sodišče nikoli ne bi obsodilo tamkajšnjega Pačnika, če bi odrezal glavo kipu Adolfa Hitlerja, ki bi ga njegovi privrženci postavili v Wolfsburgu kot sedežu proizvodnje ljudskega avtomobila tamkajšnjega diktatorja.
Precej verjetno bi zaradi obujanja nacizma sodišče obsodilo kvečjemu tiste, ki bi sprožili postopek. No, kipov Hitlerja iz časa nacizma v Nemčiji ni. In nikomur na pamet ne pade, da bi trdil, da bi lahko imeli kulturno vrednost.
Povrhu pa seveda tudi to, če sodišče presodi, da je Pačnik prestopil mejo zakona, nikakor ne pomeni, da izgubi pravico predstaviti svojo plat medalje in da jo lahko “profesionalni” novinarji predstavljalo na družbeno moralno primeren način.
Kot so to nekoč že počeli. Ko smo še vsi skupaj vpili “Mi smo Titovi, Tito je naš.”
Končalo pa se je Srebrenico.
