Piše: Mag. Igor Omerza
Pred nedavnim je izšel prevod knjige nemške zgodovinarke Marie-Janine Calic »Tito – Večni partizan«. Knjigo sem prebral in moram priznati, da se mi razlog, zakaj avtorica Broza poimenuje »večni partizan«, ne zdi prepričljiv. Citiram Calicovo: »Obdobje partizanstva je Tito pozneje predstavljal kot najpomembnejše obdobje svojega življenja, v katerem je dosegel največ. Ta uspešni partizanski odpor je postal temelj njegove dolgoletne vladavine.«
Da se je Komunistična partija Jugoslavije, ki jo je vodil, uprla Hitlerju (toda zapoznelo, šele ko je ta napadel Stalina), mu daje le status »začasnega« partizana. Mene pri terminu »večni partizan« najbolj moti dejstvo, da v komunistični zgodovini planeta Zemlja ni bolj luksuznega komunističnega para, kot sta bila Tito in njegova Jovanka. Za nekoga meniti, da je »večni partizan«, ob njegovem znanem orientalskemu razkošju je nesmiselno in zavajajoče. V tržnem smislu pa naslov »Tito − Večni partizan« gotovo pritegne bralca, vsaj mene je!
Ampak pustimo splošnosti in pojdimo na nekatera dejstva (za vse nimam prostora), ki so v knjigi napačna ali pa premalo dodelana. Npr. v knjigi avtorica popolnoma ignorira dejstvo, da je stalinistična KPJ po napadu Hitlerja na Jugoslavijo in njenem razkosanju zaradi pakta med nacisti in Sovjeti do napada Hitlerja na Sovjetsko zvezo bila tudi sama v koaliciji z nacisti.
Na str. 228 avtorica zapiše, da je »režim strankarske organizacije, ki niso bile povezane z Zvezo komunistov … držal stran od politične arene« – ha, ha, katere stranke pa so to bile? Razen ZK ni bilo v Jugoslaviji dovoljene nobene druge stranke!
Ko zgodovinarka piše o poroki Tita in Jovanke v Iloku, zapiše, da sta bili navzoči samo dve priči. Neumnost, ohranjene so celo fotografije državnega vodstva z ženami v Iloku na poporočnem druženju. Poročil se je v Beogradu in potem je bila fešta v Iloku.
Avtorica piše: »Vsa njegova in Jovankina lastnina je bila par belih pudljev« – ne, Jovanka in otroka (Žarko in Mišo) so dobili avtorske pravice v dinarskih milijardnih vrednostih. Jovanka je lahko odnesla luksuzne premičnine iz rezidence na Užički in darila v milijonskih (dolarskih) vrednostih. Natančen popis, kaj vse (zlato, srebro, nakit, krzna itd.) je dobila Jovanka po Titovi smrti, si lahko vsakdo prebere v moji knjigi »Jovanka in Udba«.
Nasploh je Jovanka v knjigi slabo in napačno obdelana. Tako npr. Calicova trdi, da jo je Udba spravila po Titovi smrti v hišni pripor. Malo morgen! Dodelili so ji ogromno vilo, najvišjo mogočo pokojnino, avto, šoferja, spremljevalca, varovanje, gospodinjo, krili vse investicijske stroške, prosto se je gibala, sprejemala obiske …
Ko piše o vpadu 19 hrvaških diverzantov v Bosno (junij 1972), Calicova zapiše: »V nekajdnevnih bojih je življenje izgubilo 13 ljudi, nešteto jih je bilo ranjenih.« Kje pa! Na strani režima je bilo 8 mrtvih in 6 ranjenih, na strani diverzantov so jih v bojih (ali po zajetju) ubili 15 (tudi ranjence), 4 so obsodili na smrt in enega pomilostili. Več, veliko več o tem najdete v moji knjigi »Kliči U za umor«.
Slabo in površno je obdelan Bata Todorović, njegova ugrabitev in razlog, zakaj ga je Zemljarič ugrabil (Titova paranoja, da bo Bata odstavljenemu Rankoviću finančno pomagal pri vnovičnem vzponu na oblast). Podrobnosti o tem so v moji knjigi »88 stopnic do pekla – Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića«.
Zgodovinarka korektno opisuje množične povojne umore v Jugoslaviji. Piše tudi o množičnih likvidacijah v Srbiji. Tu ne poda nobene številke, te pa so grozljive: 60 tisoč poimensko ugotovljenih žrtev, a ogromno število še čaka na identifikacijo. »Večni partizan« Tito torej ni množično moril samo Slovencev, Hrvatov, ampak tudi Srbe!
Avtorica Tita predstavlja v simpatični luči, kot enkratnega in svojevrstnega politika, vizionarja, pragmatika, stratega, ki je naredil enkratno kariero, in zmožnega tako »dobrega kot slabega«. Ob tem lahko sklenem, da bi kaj takega lahko rekli potem tudi za Stalina (in podobne tiče) ter da simpatije do Tita po mojem mnenju, niso na mestu, saj njegova morebitna dobra dela zbledijo v primerjavi s strašnimi zločini, ki jih je ukazal izvršiti.
