Pozabili pa so vzeti kruh; v čolnu so imeli s seboj en sam hleb. Jezus jih je opominjal z besedami: »Pazíte, varujte se kvasa farizejev in Herodovega kvasa.« Oni pa so se med seboj menili, da nimajo kruha. Vedel je za to in jim rekel: »Kaj se pogovarjate, da nimate kruha? Kaj še vedno ne razumete in ne uvidite? Ali imate srce zakrknjeno? Oči imate, pa ne vidite, ušesa imate, pa ne slišite. Ali se ne spominjate, ko sem razlomil pet hlebov med pet tisoč ljudi, koliko polnih košar koščkov ste nabrali?« Rekli so mu: »Dvanajst.« »In ko sem jih razlomil sedem med štiri tisoč, koliko polnih košev koščkov ste nabrali?« Odgovorili so mu: »Sedem.« Tedaj jim je rekel: »Mar še vedno ne uvidite?« (Mr 8, 14-21)
Prigodo o tem, kako sem pred leti dobival v svoj elektronski predal ena in ista sporočila, stara že več kot desetletje, o tem, kako je treba urgentno hitro pomagati dojenčici, ki potrebuje operacijo (ki pa seveda ni zastonj), sem verjetno že kdaj omenil. Denar za to dojenčico (ki mora biti sedaj že dekle v zgodnjih najstniških letih, če je seveda še živa) naj bi se zbiral preko prepošiljanja tega sporočila naprej, saj naj bi od vsakega novega naslovnika kapnil – govorim na pamet – en cent v poseben fond za financiranje tega kirurškega posega, ki naj bi deklici rešil življenje. In seveda je na začetku tega sporočila opozorilo: »Če izbrišete ta mail, res nimate srca.« Torej, že uvodoma dobite moralistični opomin. Ker sem bil vseeno »brez srca« in sem si drznil pošiljatelje opomniti, naj za Božjo voljo ne nasedajo tem potegavščinam, sem tvegal tudi pogrom. In ga tudi dobil – številni pošiljatelji, večinoma je šlo za žensko občinstvo, torej po Šarčevo »babe zoprne« – so mi brali levite, kako sem trdosrčen, zloben, brezbrižen do človeške stiske in tako dalje, da ne bom našteval vseh mogočih fraz, od katerih me že boli glava.
Splošno znano je, da imamo Slovenci sicer veliko srce, na žalost pa dostikrat kratko pamet. Kombinacija obojega je lahko tudi usodna. To se je pokazalo tudi v primeru migracij. Že pred dobrimi tremi leti, ko so začele v Evropo pritiskati prve večje mase migrantov, so prišla v javnost tudi opozorila, naj ne nasedamo propagandi, da gre za begunce, ki bežijo pred vojno. Otrok in žensk je bilo komaj za vzorec, v glavnem so se že takrat pojavljali večinoma mladi moški, opremljeni s pametnimi telefoni in kupi denarja. Slovenski mejni organi so jih čez schengensko (!!!) mejo, torej na meji med Slovenijo in Hrvaško, spuščali v našo državo brez nadzora. Sedaj pa si predstavljate, kako na to dejstvo gledajo tisti, ki so v zadnjih dneh gostovali v Strasbourgu in skoraj v živo doživeli teroristični napad islamista, na prehod meje z Nemčijo pa so sinoči čakali, reci beri piši, kar pet ur! In to na, pozor, notranji meji Evropske unije! Kako jim razložiti to abotno in brezmejno norost??
Kakorkoli že, že takrat smo vedeli in tudi opozarjali, da so migracije iz muslimanskih držav dobro organizirane in vodene, da so namenjene predvsem izvozu Alahovih vojakov v Evropo. Bogate muslimanske države migrantov niso sprejemale. In med temi migranti praktično ni kristjanov, kar je nedavno v intervjuju potrdila tudi v Sloveniji živeča iraška kristjanka Sara Bevc Jonan. Že tri leta torej opozarjamo (tudi v Demokraciji in na tej spletni strani), da se nam dogaja načrtno uničevanje evropske civilizacije z dogovorjenimi imigracijami muslimanov, seveda s podporo socialistov ter prostozidarskih nameščencev znotraj Evropske ljudske stranke. A mnogi še danes niso dojeli in imajo »srce zakrnjeno«, kot nam govori uvodni odlomek iz Svetega pisma. Pravzaprav tega niti ne zamerim toliko levičarskim aktivistom, da ves čas zavajajo in grozijo, to je pač njihovo poslanstvo, ki ga je treba vzeti v zakup. Bolj me preseneča pasivnost nekaterih slovenskih katoličanov, predvsem pa cerkvenega vrha ter verskega tiska, ki le redko izpostavi bolj razumski vidik migracij – denimo, Glasnik Kraljice miru objavi tu in tam kakšno novico iz sveta, ki opozarja na »temno stran meseca«, večina teh medijev pa se v glavnem »šlepa« na promigrantska stališča papeža Frančiška.
O razvpiti marakeški deklaraciji, ki je pravzaprav sinonim za dokončno potrjen pakt o migracijah, je bilo prelitega preveč črnila, da bi na tem mestu razlagal, zakaj je deklaracija nesprejemljiva za vsakega normalnega človeka, ki ima rad svojo domovino in krščansko izročilo, na katerem je zrasla evropska civilizacija (in bodimo iskreni, razsvetljenstvo se je zgodilo prav zaradi »točke odprtosti« znotraj krščanstva, kar se v islamu skoraj zagotovo ne more zgoditi). Zato sem v zadnjem času kot novinar skušal malo »pobezati« Slovensko škofovsko konferenco, naj se izjasni o svojem stališču do marakeške deklaracije. Odgovor, ki je prispel včeraj, je bil vsebinsko prazen – prišlo je zgolj obvestilo, da se Slovenska škofovska konferenca o omenjeni deklaraciji ni izjasnila (več o tem TUKAJ). Nato pa je isti dan spletna stran Top News objavila dokaj obširno novico, da katoliška Cerkev (ali vsaj njen vrh) podpira marakeški sporazum, saj je dejansko tudi sodeloval pri njegovem nastanku (več o tem TUKAJ).
Moja življenjska izkušnja je, da živeti po evangeliju ne pomeni prisegati na »kratko pamet«. Ne pomeni podpirati socialnega turizma tistih, ki bi radi na račun staroselcev uživali socialne transferje. Ne pomeni dajati uslug mnogim morilcem, ki denimo v Nigeriji pobijajo kristjane, nato pa kot begunci zbežijo v Evropo na varno. Že prihod enega človeka iz kulturno nekompatibilnega okolja v Evropo pomeni veliko tveganje (kar se je pokazalo v Strasbourgu), kako veliko tveganje je šele, ko v staro celino prihajajo mase takih ljudi! Namesto da bi se problemi prvinsko reševali v državah, od koder teče migrantski tok, kot opozarja tudi kardinal Peter Turkson (doma iz iste države kot nekdanji in nedavno umrli generalni sekretar OZN Kofi Anan), ki je že lani opozoril Evropo, naj neha sprejemati množice migrantov.
Torej, ker sem katoličan, sporočam Svetemu sedežu, da v mojem imenu ni treba podpisovati sporazuma o migracijah. Mene lahko izpustite. Tudi če s tem zapisom tvegam morda tudi kakšno cerkveno kazen, vključno z izobčenjem, imam lahko vsaj mirno vest.
