Piše: Miro Petek
Spomnimo se: Anton Rop, nekdanji predsednik vlade, je leta 2007 izjavil, da naj bi se Janez Janša in Ivo Sanader pred volitvami 2004 dogovarjala o incidentih v Piranskem zalivu, kar naj bi koristilo Slovenski demokratski stranki. V času prve Janševe vlade sem bil član parlamentarne Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, ki je na sedežu Sove ugotavljala resničnost Ropovih besed. Poslušali smo posnete pogovore in na koncu je komisija ugotovila, to je potrdil tudi parlament na plenarnem zasedanju, da ni šlo za kakšno dogovarjanje, temveč le za običajen pogovor o takratnih dogajanjih v Piranskem zalivu.
To izmišljijo je takratna opozicija potegnila na plan, ker je želela odvrniti pozornost od ugrabljene Sove, in prst usmerila v Janšo, saj je posebna vladna komisija v Sovi ugotavljala vrsto nepravilnosti. Razkrilo se je, da je Sova imela avtomobil s prisluškovalnimi napravami za sledenje telefonom, da je bil poleg tajnega fonda še bogat črni fond, ki so ga izkoriščali tudi politiki. Na Malem trgu v Ljubljani je bila odkrita tajna lokacija Sove, kjer so bile prisluškovalne naprave in kjer so se agenti sestajali s plačanimi ovaduhi. Na Bavarskem dvoru v Ljubljani je delovala nemška tajna policija BND (Bundesnachrichtendienst), ki je spremljala telefonske komunikacije z Zahodnega Balkana in skušala izslediti vojne zločince z Balkana. Mediji so lokacijo razkrili, Nemci so se umaknili.
To je bil čas afere Sova z nezakonitim prisluškovanjem slovenskim državljanom in nezakonitim delom naše tajne policije, o tem sem tudi pisal v knjigi z naslovom V Sovinem gnezdu, danes pa vidimo, da se zgodovina ponavlja. Zadnje dogajanje okrog Sove kaže na to, da je ta institucija še vedno v krempljih postkomunistične politične elite, in kar sama se piše knjiga V Golobovem gnezdu.
Samo medklic: zelo zgovoren primer zlorabe obveščevalno-varnostnega aparata je bil v času afere Watergate v ZDA, kjer je politična instrumentalizacija varnostnih struktur prerasla v ustavno krizo in privedla do odstopa predsednika Richarda Nixona. Afera je potrdila, da že sama zloraba represivnega aparata za predvolilne in strankarske cilje pomeni neposreden napad na demokratični red.
Takšne drže pri nas seveda ne moremo pričakovati, brez dvoma pa je Sova v zadnjih letih ponovno ujeta institucija, ki je delovala in se še vedno oglaša iz Golobovega gnezda in za Golobovo gnezdo. Sove ne moremo več jemati kot profesionalne obveščevalno-varnostne službe, katere primarna naloga je zaščita Republike Slovenije, temveč kot instrument za ohranjanje politične moči, usmerjanje javnega diskurza in obvladovanje političnih nasprotnikov. Eno gnezdo si je Sova spletla v stanovanju nasproti sedeža stranke SDS, in ko se služba izkorišča za zbiranje politično uporabnih informacij, za selektivno odtekanje podatkov v medije in med plačane nevladnike ali za diskreditacijo določenih posameznikov, potem govorimo o resni eroziji demokratične legitimnosti oblasti.
V teh dneh smo bili prestreljeni z neumnostmi, kako je prisotnost zasebne izraelske obveščevalne agencije Black Cube pomenila nevarnost za državo, za našo suverenost in kar je še mogočih floskul trivialnih politikov in novinarjev. Izraelci se niso skrivali, prišli so z letalom, račune plačevali s plačilno kartico. Še danes ne vemo, ali so storili kakšno kaznivo dejanje, kot tudi ne vemo, ali organi pregona sploh preiskujejo posameznike, ki so se ujeli v prisluhe in so nevede razkrivali lasten kriminal ter kriminal svoje politične bratovščine.
Nobenega dvoma ni: resnična grožnja je Sova, ki namesto državi služi določenemu ideološkemu polu, nadzoruje politične nasprotnike, selektivno informira medije in ustvarja afere za zaščito svojih političnih pokroviteljev.
