Drage bralke in bralci, verjetno ste že kdaj slišali za rek, da kakšna stvar zaleže toliko kot bi žgečkal nosoroga ali še manj. Namreč, ta ogroženi afroazijski štirinožec je obdan s kožo, debelo dva centimetra, kar nekaj njegovih vrst je v zadnjih dvajsetih letih izumrlo. Osebno pa tudi dvomim, da bi se ta orjak sploh pustil komu žgečkati, če sem nekoliko sarkastičen.
Zakaj to omenjam? V tem tednu se je namreč v parlamentu obravnavala ustavna obtožba proti predsedniku vlade Marjanu Šarcu zaradi nespoštovanja ustave oziroma odločb ustavnega sodišča, ki ostajajo neuresničene (kar je v intervjuju za novo številko Demokracije razkril tudi ustavni sodnik in dvojni doktor prava Klemen Jaklič). Kot je bilo mogoče pričakovati, je bilo premalo glasov, da bi se postopek obtožbe odvijal naprej. Nekaj so k temu pripomogli tudi poslanci NSi, ki verjamejo obljubi Šarca in ministra za izobraževanje Jerneja Pikala, da bo odločba v kratkem uresničena, zato niso podprli postopka. Kot da bi bila vlada ne vem kako verodostojna?
Naj pojasnim, da sam iz načelnih razlogov podpiram ustavno obtožbo, a po eni strani razumem tiste, ki so do nje skeptični. Namreč, doslej še nobena ustavna obtožba ni bila izglasovana. Prvi razlog za to je predvsem v tem, da je ustavna obtožba v prvi vrsti politični in ne pravni instrument. Postopek obtožbe se lahko začne samo, če tako izglasuje večina v državnem zboru. Ker pa ima večino v parlamentu vladajoča koalicija, je jasno, da je ustavno obtožbo možno izglasovati samo teoretično. Torej je njen obstoj zgolj formalne narave, medtem ko je v praksi povsem neuporabna. Še pri interpelaciji proti posameznim ministrom se zelo redko zgodi, da je izglasovana. Gre torej za to, da je parlamentarna opozicija, ki naj bi v neki normalni demokraciji nadzirala oblast, že s proceduralnega vidika povsem kastrirana. Psi lajajo, karavana gre dalje, bi lahko rekli. In seveda so vsi tisti, ki so komaj čakali, da bo propadel še en projekt opozicije, po medmrežju verbalno onanirali, češ evo, janšisti, pa ste dobili še eno porcijo.
Kaj se je v ponedeljek sploh dogajalo v dvorani državnega zbora? Morda edino to, da si je premier Marjan Šarec dal duška v svojem verbalnem nastopu, ki je bil izveden v povsem gostilniškem slogu. Ker je vedel, da se mu ne more zgoditi nič hudega. Ko je opozicija pred dvajsetimi leti na podoben način »sekljala« tedanjega premierja dr. Janeza Drnovška, je imel slednji vsaj toliko dostojanstva, da je (dejansko bolj svojim kot pa opoziciji) navrgel, češ saj se boste še pobili med seboj za moje nasledstvo. Pri Marjanu Šarcu, ki se trudi imitirati sedaj že pokojnega Drnovška, ni bilo nobenega državniškega dostojanstva več – samo še bedasto in sprenevedavo »prepucavanje« o tem, da je bil vodja opozicijske SDS nekoč v partiji, on, premier, pa seveda ne.
S tega vidika se zastavlja vprašanje, koliko je ustavna obtožba sploh smiselna, če je proceduralno vezana na parlamentarno večino, ki pa tako ali tako pripada vladajoči opciji. S tem se seveda zastavljajo globlja vprašanja, namreč, ali ob takšni politični ureditvi, kot jo imamo, sploh lahko govorimo o demokratičnosti, če so že v sami ustavi preprečeni vsi mehanizmi, ki bi ustavljali samopašnost vlade in koalicije? In ker je večini vseeno, ali se ustava krši ali ne, lahko rečemo, da v Sloveniji ustave pravzaprav – nimamo. In če ustave ni, tudi njene kršitve ni. Prav tako se koalicija tudi obnaša – ustava naj velja samo za nas, navadne državljane, tisti iz višje kaste si pač sami postavljajo pravila. Torej, če večina odloči, da ustava ni kršena, potem ustava ni kršena. Temu se reče banditizem. Ustavnega sodišča torej v resnici ni, če že obstaja, je pač nepotreben balast, ki ga lahko odpravimo. Saj tako ali tako njegove odločbe ne veljajo nič. Papir pač prenese vse, tako ustavo kot zakone. In v ustavi je zapisano, da je Slovenija demokratična država in da imamo svoboden trg. Pa vemo, da v praksi niti približno ni tako. Ampak se nam nekako ne ljubi boriti za to, ker »še nekako gre«. Tudi v Venezueli je do nedavnega »še nekako šlo«, sedaj pa Madurov režim že pobija protestnike, ne vedoč, da bo na koncu tudi sam končal tako kot njegov vzornik Nicolae Ceauşescu.
Zato je naslednje vprašanje, ali se sploh splača vlagati energijo v nesmiselne proceduralne mehanizme, ki sami po sebi ne prinašajo ničesar. Še več, je kontraproduktivno. Ko sem se včeraj sprehodil do trgovine, je pred njo sedela neka ženska, ki se je pogovarjala po telefonu – in sogovorniku ali sogovornici navdušeno pripovedovala o Marjanu Šarcu, češ ta je pa res enkraten. Odličen voditelj, odličen govornik, odličen državnik, odličen gospodarstvenik, skratka vse naj naj. Če sem nekoliko sarkastičen, bi rekel, da morda javnomnenjske ankete niti ne lažejo – Šarca dejansko pljuva samo manjšina, vsa preostala nerazgledana raja, ki sicer zelo rada nerga nad politiko, pa mu glasno ploska, ker se nastopi Šarca čudovito ujemajo z njihovo percepcijo politike. Če imajo radi nastope v slogu gostilniškega šanka, naj to pač imajo, a posledice za to bodo nosili sami.
Vidite, to je tisto, kar je nedavno umrli publicist in luciden premišljevalec slovenskega stanja duha Justin Stanovnik označil kot »totalitarno poškodovanost«, ki se najbolj množično kaže v ignoranci do etičnih vprašanj slovenske sedanjosti in preteklosti pa tudi do temeljnih vrednot civilizacije. Tudi zato je čas, da nehamo izgubljati čas z »žgečkanjem nosoroga« – da bi lahko rdeče nosoroge prisilili v izumrtje, bo potrebna pač drugačna konfrontacija z njimi.
