Piše: Marjeta Bogataj
V Črni gori se je pred kratkim končal nenavaden resničnostni šov – tekmovanje v ležanju, s katerim se norčujejo iz znanega stereotipa o svoji lenobi.
Laskavi naziv največje lenobe je osvojila 23-letna Lidija Marković, ki je ležala kar 50 dni, nagrado, 1.000 evrov, pa je potem podarila v dobrodelne namene. Menda si je želela samo odpočiti in ob tem ugotoviti, ali v tej psihološki igri zmore zmagati, a prepoznavnost njenemu kozmetičnemu salonu verjetno ne bo škodila – o tem satiričnem tekmovanju so poročali praktično vsi mediji, tudi svetovni.
In medtem ko so številni ljudje – tudi v Sloveniji – obnavljali bolj ali manj znane šale na račun črnogorske lenobe in se ob tem smejali, so v javnost prišle novice o dveh projektih v Ljubljani. Seveda projekti sami po sebi niso leni, je pa v zvezi z njimi veliko takšnega in drugačnega ležanja, odlašanja, omahljivosti in podobnih nelepih lastnosti. Obnova avtobusne in železniške postaje naj bi se po prvotnih načrtih začela že leta 2007, končala pa leto pozneje; danes, v letu 2023, je glavna ljubljanska postaja še vedno enaka (no, še slabša). Zdaj so se država, ljubljanska občina in SŽ dogovorili, naj bi večino gradbenih del na Potniškem centru Ljubljana končali do konca leta 2025 … In obnova Plečnikovega stadiona? Joc Pečečnik je sporočil, da ima po dobrih »15 letih muk in stroškov« dovolj. Ministrstvu za kulturo je pred časom sporočil, da obstajata le dva scenarija: da končno dobi gradbeno dovoljenje – ali pa naj država stadion odkupi za 18 milijonov evrov, kolikor so trije solastniki družbe BŠP (Elektronček, Mol in OKS) takrat vložili vanj. Čakal bo do 1. novembra, in če ne bo nič, ga bo ponudil v odkup OKS ali Molu.
Resda so v obeh »jarih kačah« zamude povzročale tudi objektivne okoliščine, pri potniškem centru odstop tujega investitorja in pri stadionu zaplet z vrtovi ob Fondovih blokih, ampak vseeno; koliko časa sta projekta »ležala« po uradih, upravnih enotah, sodiščih, na mizah politikov? Čisto preveč. In ni smešno.
