Piše: Dr. Andreja Valič Zver
Deset let mineva od tistih vročih junijskih dni leta 2014, ko so Janeza Janšo po t. i. indični sodbi poklicali na prestajanje kazni. O krivičnem procesu Patria in vseh spletkah, ki so ga obkrožale, so bile že napisane debele knjige. Te do neke mere pojasnjujejo ozračje časa ter zablode in stranpoti slovenske precej neuspešne tranzicije, še posebej na področju pravosodja. A o tem gnilem jajcu slovenske družbe smo že pisali, pa še bomo.
Kot preludij v današnjo kolumno naj služi le kratek spomin na mračne zimske dni tistega leta, ko je odmevala vest o Virantovi zahtevi po preiskavi v primeru Patria, kar je posledično pomenilo padec tedanje Janševe vlade in farsično sojenje, ki se je končalo – kot že rečeno – s t. i. indično sodbo. O tej »znameniti« sodbi je pisatelj Jančar pripomnil, da »…nihče, razen znamenitega pregovornega turškega kadije, ki hkrati toži in sodi, ne verjame, da je treba nekoga poslati za dve leti v zapor zaradi obljube, ne vemo kakšne, ne vemo kje, ne vemo kdaj. Sodnik mora … vzbujati zaupanje javnosti … Obstajajo vsi indici, da gre za politično sodbo. Poleg indicev obstajajo za to tudi neposredni dokazi. Težko je verjeti, da je v demokratični deželi to mogoče.«
A bilo je povsem mogoče. Po neusmiljeni logiki pravosodnega kolesja, ki je s podporo globoke države ostalo praktično nedotaknjeno, se je kozlovska sodba sprevrgla v zaporno kazen, kasneje pa v dolgoletno mrcvarjenje po sodiščih, medijsko polivanje z blatom in končno v sramotno zastaranje. Danes vemo in razumemo, da je bil to še eden od mnogih (umazanih) poskusov, kako se (dokončno) znebiti Janeza Janše. Zlasti mlajšim bralcem bi ob tem svetovala, da vzamejo v roke knjigo Primer JJ.
Pa se vrnimo k temeljnemu vzgibu za nastanek današnje kolumne. Verjetno bi se tudi vi, dragi bralke in bralci, strinjali s trditvijo, da memoarski zapisi posameznikov sodijo med upoštevanja vredne zgodovinske vire. Seveda bo vsak resen zgodovinar iskal tudi druge vrste virov, jih med sabo primerjal in analiziral. A memoarski zapisi posameznikov ostajajo eden najbolj zaželenih in pri nas na Slovenskem tudi dokaj pogrešanih vrst zgodovinskih virov. Sploh iz obdobja tranzicije. Zato se mi zdi prav in primerno, da z vami podelim nekaj memoarskih utrinkov na 20. junij 2014.
Svetli in vroči junijski poletni dnevi so se sprevrgli v nočno moro, ko je postalo jasno, da bo moral Janša v zapor na Dob. Cmok v grlu je postajal vse večji, ko se je približeval tisti dan. Tesnobna je bila vožnja do doma družine Janša, kjer smo bili dogovorjeni. Urška je bila dostojanstvena, resna in bleda, zavedajoč se bremena, ki prihaja nad njeno družino. Janša je bil redkobeseden, navzven miren in izjemno fokusiran. Vsi navzoči smo čutili težo trenutka in vsaka beseda je bila odveč. Vožnja proti štajerski avtocesti je bila nepozabna, saj so nas vsepovsod pričakale zastave in ljudje v špalirju. Pred dovozom na avtocesto se je kolona vozil z Janševim na čelu ustavila, saj se je bilo nemogoče prebiti naprej. Vsak od ljudi je želel Janezu stisniti roko in mu vliti dodatnega poguma. A čas je neusmiljeno tekel in realnost zapora je bila vedno težja. Dolenjska avtocesta, še zlasti nadvozi nad njo, je bila polna slovenskih zastav, opogumljajočih transparentov in ljudi, ki so Janšev odhod v zapor občutili kot hudo krivico. Na Dobu je bila v sivem popoldnevu zbrana ogromna množica Janševih privržencev. Skupaj z Janezom in Urško sva z Milanom zakorakala med sodelavce, prijatelje, podpornike. Ko smo zlezli na tovornjak, priložnostno postavljen na enem od dvorišč, je bil pogled na valujočo množico nepozaben. Sledili so govori, tudi solze in predvsem nenehno navzoč občutek krivice, ki se je zgodila ne le Janši, njegovi družini in vsem njegovim sopotnikom, pač pa tudi demokraciji na Slovenskem. Milan je kot dolgoletni Janšev sopotnik in prijatelj v svojem govoru zagotovil, da bo ta zgodba obrodila sadove. »Bili smo s tabo … ko nam je bilo vsem lepo … A bili smo s tabo tudi takrat, ko nam je bilo vsem hudo: na Roški, v Depali vasi, ko so te dnevno napadali zaradi različnih afer … Naredili bomo vse, da čim prej prideš na svobodo, da bomo ustvarili normalen državljanski pritisk …« Res se je zgodila veličastna zgodba Odbora 2014.
A naj mi bo dano pripomniti, da so se – kot je v svojem govoru lepo orisal dr. Štuhec – nekateri tudi skrivali in kovali svoje načrte. »Tisti, ki je ovca, je doma. Je skrit in si ne upa priti na svetlo, da bi se postavil za zadeve Janeza Janše in Slovenije. Tisti, ki je tu, ne more biti ovca, ker ponovno tvega slabe besede svojih kolegov v službi, ker tvega zmerjanje na cesti…« Tudi o tem bo – resnici na ljubo − treba reči kakšno besedo.