Piše: Dr. Štefan Šumah
Ste že slišali, da bi kakšen levičar obsodil zločinska dejanja, ki so jih socialisti vseh vrst (komunisti, boljševiki, maoisti …) zagrešili po svetu med prevzemom oblasti in po njem. Jaz še nisem. Žal! Seveda nekateri protestno izstopijo iz različnih socialističnih strank, vendar ne zaradi tega, ker bi spregledali norosti socializma, ampak čisto iz osebnih razlogov, predvsem zaradi tega, ker očitno niso dobili dela plena, ki bi jim po njihovem mnenju pripadal. Več kot sto milijonov žrtev rdečega terorja po vsem svetu. Velika lakota v Ukrajini, gulagi v Sibiriji, stradanje množic zaradi velikega skoka na Kitajskem, Terror Roja v Španiji, polja smrti v Kambodži … mogoče malo obžalovanja ob posameznih grozodejstvih, vendar nič obsodb s strani vidnih intelektualnih voditeljev levice.
Tudi v Sloveniji prihaja na dan vse več dokazov o komunističnih zločinih med drugo svetovno vojno in po njej. Dokumenti, grobišča, pričevanja … Niti uničenje velikega dela arhivskega gradiva ne more več ustaviti resnice. Pa vendar je vse to še vedno premalo, da bi slovenski levičarji to priznali. In namesto da bi pretrgali vez z morilci in mučitelji lastnega naroda, se nekateri celo ponosno razglašajo za njihove naslednike, drugi se klanjajo pred njihovimi spomeniki, tretji pa slavijo ustanovitev komunistične partije ali celo nosijo majice z likom množičnih zločincev, kot sta Che ali Tito, četrti pa celo trdijo: »Še premalo so jih pobili.« Vsem pa je skupno, da radi obiskujejo partizanske maškarade, na katerih slavijo mitološke zmage, ki imajo z resnico bore malo skupnega.
Ukinili so celo dan spomina na žrtve komunističnega režima, želijo prepovedati že prepovedano nošenje nacističnih ali fašističnih simbolov (sem bi radi strpali tudi kranjskega orla, ki je bil že stoletja pred drugo svetovno vojno simbol dežele Kranjske), ne zmorejo pa obsoditi rdeče zvezde ter prekrižanega srpa in kladiva, ki sicer spadajo v isti koš.
Težave levice s samorefleksijo, z zanikanjem resnice in s kratkim zgodovinskim spominom pa niso značilne samo za slovensko levico, pač pa je ta skoraj patološka motnja prisotna pri veliki večini levičarskih intelektualcev po vsej Evropi. Tako kot niso bili zmožni obsoditi komunističnih zločinov vidni predstavniki kulturnega marksizma Horkheimer, Adorno, Fromm ali Marcuse v Nemčiji ali npr. Althusser in Deleuze v Franciji (obojim gre v dobro šteti le to, da jih vsaj niso zagovarjali ali upravičevali), pa je Sartre, pisatelj in filozof, nobelovec, ki velja za enega največjih mislecev dvajsetega stoletja, v svojih delih celo zagovarjal boljševistično okrutnost, in ko so bili zločini komunizma z dokumenti in s pričevanji jasno dokazani, je še vedno nagovarjal Francoze, naj komunizem presojajo po njegovih namenih, ne po njegovih dejanjih. In tudi recimo spoštovani angleški akademik Hobsbawn, vidni član britanske komunistične partije, vse do svoje smrti ni zmogel obsoditi nobenega od komunističnih zločinov. Tako za Hobsbawa kot za Sartra je kruto ravnanje socialističnih revolucionarjev izhajajo iz »nujnosti« tistega časa.
In sedaj od naših levičarjev pričakovati, da bi obsodili komunistične zločine med drugo svetovno vojno in po njej, je čista utopija. Če lahko vrhunski intelektualci, ki jim njihovih dosežkov zaradi njihovega političnega nazora vseeno ne gre oporekati, mirno mižijo ob dejstvih oziroma dokazih, ki kažejo zločinsko naravo socializma in so neizpodbitni, ali pa te zločine kot zgodovinsko nujne celo upravičujejo, kaj torej pričakovati od naših levičarjev, katerih intelektualne zmožnosti so v primerjavi z navedenimi močno omejene.
Skratka, taki primeri nam prikažejo, kako daleč se lahko gre pri odobravanju zločinov, ki jih je zagrešila levica, ali kot je slikovito zapisal Scruton: »To nam pove nekaj pomembnega o levičarskih gibanjih, za katera se zdi, da imajo pristojnost, ki si jo sicer lastijo religije, da namreč hkrati odobravajo zločin in operejo vest tistim, ki so ga zagrešili.
