Piše: Lan Seušek
Dovolita mi, da z vama trpim in ne razumem Boga, zakaj vama ne zaupa novorojenčka; dovolita mi, da z vama trpim in trkam na srce Boga ter ga sprašujem, zakaj je dopustil, da se vajin želeni otrok ni rodil živ; dovolita mi, da vstopim v vajino stisko, ko gledata svojega nebogljenega otroka, ki se vsak dan bori s čisto preprostimi stvarmi in mu že nekaj minut zbranosti dela težave. Dovoli mi, da mirno prenašam godrnjanje in nemoč staršev, ki so ti pomagali narediti prve korake, sedaj pa z vajino pomočjo komaj pride do stranišča. Zakaj želim biti s teboj, zakaj želim biti z vama v trpljenju? Z vami hočem biti v trpljenju, ker mi okolica vedno glasneje vsiljuje misel, da življenje in trpljenje ne smeta imeti ničesar skupnega. Rad bi bil s tabo, ker ljudje bežijo pred tabo zaradi tvojega trpljenja, ker se bojijo srečati se s tvojim trpljenjem; zato ker bi nekateri radi izbrisali tvoje življenje, ker ne prenesejo pogleda na trpljenje, četudi ni njihovo. Razumem, da je v človeški naravi bežati pred križem. A danes bi rad ustavil korak in postal pod njim. Mogoče se zdi predrzno, da Te prosim, da vtaknem prst v tvojo rano, in nato porečem, da je dovolj, da jo vidim, da sem blizu … In Ti me lahko opomniš, da verujem v svetost Življenja zato, ker sem videl in izkusil. A dodaš, da blagor tistim, ki niso videli in verjamejo.
Hvala vama, ki trpita, ker ne moreta imeti otrok; hvala vama, ki se vama je rodil mrtev otrok; hvala vama, ki imata odraslega otroka, ki je bil že pri kruhu in imel partnerja, pa se mu je v trenutku vse spremenilo in sedaj ne more skrbeti zase; hvala vama, ki imata doma ostarelega in onemoglega svojca.
Zakaj se zahvaljujem?
Čeprav nimam odgovora za tvoje trpljenje, nimam odgovora za trpljenje tvojega bližnjega, nimam odgovora, zakaj bi bilo to pravično, vem, da bi bil brez tebe in tvojega trpljenja svet bolj pust. Vajin sin, ki se je rodil mrtev, me je naučil, da je že življenje pred rojstvom vredno živeti. Vidva, ki ne moreta imeti otroka, čeprav si ga želita, sta me naučila, da je življenje veliko več od samega spočetja in rojstva in da je že v želji po življenju veličina in da sta vidva tista, ki delata prostor Življenju na tem svetu. Ti, ki komaj premikaš roke in ob opori mukoma stojiš, ki lahko poveš v celem dnevu pet smiselnih stavkov, čeprav si se pred nesrečo pogovarjal tekoče v več jezikih, mi kažeš, da je tudi življenje, ki ni po mojih normah vredno življenja, učiš me, da življenje ni to, kar je nekdo dosegel, kar zmore, kar zna in kar pomeni, niti to, s kom si v zvezi ali ne, kažeš mi, kako se zmoreš veseliti stvari, dogodkov in ljudi okoli sebe. Mama in oče, ki sta skrbela za mojo babico v zadnjih letih življenja, sta me naučila, kako pomembno je biti z nekom, ki se poslavlja. Ti, babica, ki si večkrat rekla, da bi raje umrla od covida, kot da bi bila tu »v tem zaporu« z mojo mamo in mojim očetom, si me naučila, kako pomembno je, da si šla skozi to trpljenje za svojo dušo. Čeprav si sproti pozabljala, kaj je bilo pred uro, celo pred minuto, si v zadnjih dneh svojega življenja na svoj način povedala, kako si se spravila z Bogom. In ti Lan, ki ti je bilo v določenih trenutkih težko in bi raje videl, da se ne bi rodil, ki zdaj gledaš svojega sina, kako raste in mu ob mami pomeniš vse na svetu, si mi pomagal spoznati, kako omejen pogled imamo ljudje v določenih okoliščinah in da nam ne gre zaupati odločanja o življenju in smrti.
Včasih je treba preprosto priznati, da se življenje ni začelo z menoj in da je treba nekatere stvari sprejeti. Jezus je apostolom dejal: “Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapustil, sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi.” (Jn 14, 15-19)
Čisto mogoče je, da moj zapis samo prepričuje prepričane, in morda bi bilo dovolj napisati: Jezus živi!, kot je zadnje čase mogoče prebrati na različnih mestih po Sloveniji. Najbrž bo ob zapisanem kdo dejal, da vse to že ve. A naj vas povabim, da ne ostanete le pri spoznanju. Naj vas povabim, da se takrat, ko boste hoteli pobegniti od praznega groba puhlosti novodobnih izmišljij, o katerih vas prepričujejo tisti, ki menijo, da so z drevesa spoznanja pojedli vse znanje sveta, in se zdaj stegujejo še po drevesu življenja, ustavite in ozavestite, da Bog živi in daje živeti. Želim vas povabiti, da se ne zapirate vase, ampak pojdite in povejte nekomu, zakaj menite, da je vredno živeti. Nekje nekdo čaka na to.
Zato se zahvaljujem Tebi, ki čakaš za zaprtimi vrati osamljenih sob, za zaprtimi vrati klinik, kjer opravljajo splave, ki čakaš tam, kjer ne vidimo več poti, ki čakaš tam, kjer si lažemo, ker nas je strah Resnice. Zahvaljujem se, ker si Ti tisti, ki nas držiš in obdajaš tudi v najhujši temi. Zahvali se mu tudi ti, zakaj pred Njim ne more nihče pobegniti. Zahvali se mu, ker te bo potolažil in ti pokazal pot.
