Piše: Edvard Kadič
Robert Golob je Slovenijo z ustanovitvijo Strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora nevarno približal diktaturi. Ustanovil je vladno telo, ki bo presojalo, kaj je in kaj ni sovražni govor ter, kot ga razumem sam, podajalo smernice in mnenja na najvišji politični ravni o tem, kaj, kako in o kom se sme govoriti in o kom ne.
Samo 30 let po osamosvojitvi države se je torej pojavil vladar, ki je ustanovil presojevalni organ za verbalni delikt. Na verbalnem deliktu namreč obstane ali pade demokracija.
Ustava Republike Slovenije prav zato v 39. členu pravi, da je državljanom RS »zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. …«
Sovražni govor je resna stvar. Še bolj pa odločanje o tem, kaj je in kaj ni. V večini primerov sovražni govori nima »avtorja«, ima pa jasno tarčo. Govorim iz lastnih izkušenj, kot tarča.
Okolje oz. sistem, v katerega nas Golob s svojimi skrajnimi progresivističnimi stališči vztrajno potiska, je daleč od demokracije, kaj šele spoštovanja ustave.
Nad ustavo je sedaj neko posvetovalno telo, ki bo odločalo, kdo bo všeč in kdo ne neki ekipi, ki je vse prej kot mnenjsko nevtralna.
Glede na njihovo dosedanje javno delovanje, gre za sestavni del Golobove ideologije. Velik del te ekipe npr. javno promovira ustavno sporno novelo zakona o RTV. Novelo, ki jo je kljub doslej izkazani ideološki opredeljenosti v levo celo ustavno sodišče zadržalo. Ta ekipa verbalnih »modrecev« bo torej podajala smernice, kako pristopati k temu, kar bodo poimenovali sovražni govor. Kaj vgraditi v kakšen zakon in kako se javno postavljati proti ali za neka stališča o nekom ali nečem. Kdo je z besedami sovražen in kdo ni.
Kako bodo definirali sovražni govor? Večjo sovražnost v javnem prostoru težko zaslediš, kot smo jo spremljali prav ob Golobovih nastopih v predvolilnem času. Če kot politični kandidat dosledno označuješ nasprotnike s fašisti in temnim delom Slovenije, to verjetno niso pravljice za otroke. Ali pač?
Proti komu bo torej treba paziti na svoje besede? Proti Robertu Golobu, ko ga bo kdo v javnosti označil za diktatorja ali fašista, enako kot je to storil sam pred volitvami svojim političnim nasprotnikom? Ali pa, ko ga bo kdo označil za amaterja in menedžerskega analfabeta, kot je to storil nekdanji finančni minister Janez Šuštaršič v eni od svojih kolumn? Proti Urški Klakočar Zupančič, če se bo kdo spotaknil ob njen ples na protokolarni rdeči preprogi ali njeno petje? Proti predsednici Nataši Pirc Musar, ki je trdila, da so bo oglasila, zdaj je pa ob tem napadu na svobodo govora tiho?
Proti Niki Kovač, ki je prav na podlagi verbalnega delikta, kot je utemeljil njeno nominacijo premier Golob, bila celo predlagana za vodjo omenjenega strateškega sveta? Po Golobovem mnenju je le malo ljudi primernejših za vodenje tega sveta kot oseba, ki ji je v nekem lokalu nekdo nekaj neprimernega zabrusil (?!).
Ustanovitev sveta, predvsem pa imenovanje Nike Kovač za vodenje tega telesa seveda ni naključje. Nika Kovač je aktivistka Levice. Za politično kampanjo je bila na zadnjih volitvah celo nezakonito financirana iz tujine. Namesto razveljavitve volitev Nika Kovač danes usmerja vlado. Prav tako ima tudi jasno in glasno podporo osrednjih medijev oz. izbranih novinarjev in urednikov v teh medijih, podpira pa jo tudi aktualna izvršna oblast. Predvsem zato, da uresničuje vladno agendo, ki je vlada ne more uresničiti neposredno. Enako, kot ta koalicija ni mogla neposredno zmagati na volitvah. Navidezno vlada z Niko Kovač nima nič, njena dejanja z aktivno podporo te vlade pa družbo nevarno nagibajo proti konfliktom, mogoče celo državljanski vojni.
Zato je na mestu vprašanje, kam naša država pluje s to vlado? Kam je šla treznost šolanih, izobraženih ljudi, da mirno gledajo to potapljanje demokracije in vladavino skrajne levice? Danes se že kar trije od štirih vprašanih v anketah ne strinjajo več s potezami te vlade. Zakaj so vsi tiho?
Imamo tudi predsednico, ki marsikaj ve o svobodi govora in človekovih pravicah, imamo celo Varuha človekovih pravic, kamor svoboda izražanja zagotovo sodi. Zakaj sta tiho? Zakaj se oglašamo samo nekateri? Zakaj pristojni gledajo stran ob dejstvu, da se vzpostavlja telo, ki bo v družbo ponovno vpeljalo verbalni delikt?
Ker nas (še) ni dovolj strah Goloba in te vlade?
