Piše: dr. Andrej Umek
Že kar nekaj časa sem imel neprijeten občutek, da slovenski osrednji mediji dalj, ko sedanja vlada Slovenijo uspešno vodi skozi covidno krizo in se po drugi strani bližajo državnozborske volitve, postajajo bolj in bolj neuravnoteženi in pristranski. V svoji pristranskosti vse pogosteje promovirajo jugonostalgična stališča in željo po reinstituciji totalitarnega komunističnega sistema. Da se ne bi zanašal samo na svoj občutek, sem skušal za sebe vzpostaviti objektivnejša merila za pristranskost tega ali onega medija.
V osnovno stopnjo pristranskosti lahko uvrstimo medije, katerih poročanje je sicer objektivno, vendar pa si njihovi komentarji tendenciozni. V tem primeru lahko tendencioznost komentarjev interpretiramo kot novinarsko svobodo in pravico vsakega novinarja, da novice komentira, tako kot jih vidi. Druga, višja stopnja neobjektivnosti nastopi takrat, ko medij začne selektirati novice in objavljati samo tiste, ki potrjujejo neka vnaprej določena stališča tega medija. Objavlja torej polresnice. Tretja najvišja stopnja nastopi takrat, ko medij objavlja neresnične, izmišljene informacije samo za to, da bi promoviral določen političen politični pogled ali določene politične skupine.
Pri prvi stopnji neobjektivnosti, moram odkrito priznati, nisem imel pomislekov, ker sem svobodo mišljenja in izražanja vedno razumel v najširšem smislu teh besed. Druga stopnja, stopnja polresnic, me je sicer motila, vendar sem jo skušal razumeti kot posledico še ne v celoti dokončanega prehoda iz totalitarnega sistema v demokracijo. Upal sem, da tretje stopnje neobjektivnosti, falzifikacije dejstev, v slovenskih main stream medijih ne bom nikoli zaznal. Vendar sem bil pred kratkim v tem pogledu močno razočaran.
Delo potvarja znana dejstva
Časnik Delo nas je 5. 10. v krajšem zapisu v rubriki Na današnji dan spomnil na obletnico podpisa Londonskega sporazuma {Memorandum of Understanding (with annexes and exchange of notes) regarding the Free Territory of Trieste}. Ta kratki zapis je vseboval karto, ki naj bi podajala delitev Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) med Jugoslavijo in Italijo. Na tej karti je točno vrisana delitev ozemlja med Italijo on Jugoslavijo. Prikazuje pa tudi delitev jugoslovanskega dela med Slovenijo in Hrvaško. Te delitve v Londonskem memorandumu ni, je celo v jasnem nasprotju z določili tega sporazuma. Gre za očitno potvorbo znanih dejstev, ki jo edino lahko razumemo kot opravilo komunističnih prevar in njihovo izigravanje osnovnih določil tega sporazuma. Na ta zapis časnika Delo sem se odzval, jim poslal Pismo bralca, v katerem sem jasno pokazal tako na osnovi Londonskega memoranduma kot tudi na osnovi lastnih izkušenj, da njihovo poročanje ni v skladu z dejstvi in jih prosil, da to moje pismo objavijo kot popravek. Za zainteresiranega bralca ga povzemam v nadaljevanju.
Sporazum v 7. točki II. Aneksa jasno določa, da se podpisnice zavezujejo, da ne bodo spreminjale meja osnovnih upravnih enot in nacionalne sestave ozemlja. Po tem določilu, bi moralo celoten jugoslovanski del Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) pripasti Sloveniji. Razlog za to je, da sta bila uradna jezika v STO edino slovenščina in italijanščina. Hrvatov vsaj uradno v STO ni bilo. To določilo je Jugoslavija v skladu s komunistično etiko in moralo takoj izigrala. Bujščino je v nasprotju s Sporazumom takoj preda takratni LR Hrvaški. Da bi to dejstvo prekrila po je slovenski policiji naročila, da na morju patruljira do izliva Mirne. To stanje sem videl na lastne oči. S še štirimi sošolci sem se poleti 1955, da bi videli novo pridobljena ozemlja, odpravili na kolesarjenje po Istri. Ko smo se peljali od Pirana proti Bujam smo jasno videli, da so kamnolomi v Kanegri last podjetja Slovenija ceste – Tehnika in na tablo LR Hrvaška smo naleteli kakih sto metrov pred Bujami.
Komunističnim prevarantom pa niti to ni zadoščalo. Naslednjih deset ali petnajst let so tablo LR Hrvaška vsako leto premaknili za kakšnih sto ali dvesto metrov proti Piranu, dokler ni prišla na reko Dragonjo, kjer je še danes. Tudi to ni bilo skladno z določili Londonskega sporazuma, ki je jasno zahteval nespremenljivost meja lokalnih upravnih enot. Meja občine Piran pa je ob sklenitvi tega sporazuma potekala po vrhu Savudrijskega polotoka, tako da je bil savudrijski svetilnik še na ozemlju občine Piran. S tem kršenjem Sporazuma je bila verolomno uspostavljena na 2. zasedanju AVNOJA določena meja med Slovenijo in Hrvaško.
Celo skladno z zakonodajo SFR Jugoslavije so imeli mednarodni sporazumi prednost pred zvezno in republiškimi zakonodajami. Vendar so jugoslovanski komunisti očitno dajali prednost celo njihovim internim dogovorom, kot so bili v tem primeru avnojski sklepi. Za mene je nerazumljivo, da se v osrednjem slovenskem dnevniku pojavi karta, ki potvarja dejstva in opravičuje komunistično prevaro v škodo Slovenije. Upam, da bo kdo pri Delu našel čas in na to pismo tudi odgovoril.
Mojega popravka, ki sem ga poslal takoj naslednji dan, v časniku Delo tudi po dobrem mesecu dni niso objavili. To lahko razumem samo kot željo, da v njihovo s stvarnostjo skregano poročanje nihče ne posega in da njihovo lažno poročanje ni bilo slučajna napaka, ki se lahko zgodi vsakemu, ki dela, temveč z določenim političnim ciljem motivirana potvorba dejstev. Ker demokracija za svoje normalno delovanje potrebuje stvarno informiranje o tekočih in preteklih dogodkih, razumem neobjavo mojega popravka kot neposreden napad na slovensko demokracijo. Ker se sedaj v Sloveniji veliko govori in piše o tem, da nekdo ogroža slovensko demokracijo, bi želel to kolumno zaključiti s trditvijo, da so to s svojo neobjektivnostjo in navajanjem neobstoječih dejstev ravno slovenski osrednji mediji. Zgoraj opisano dogajanje vsaj po mojem mnenju jasno potrjuje to mojo trditev.
Prof. dr. Andrej Umek je član Nadzornega odbora SLS, bivši minister, profesor, ter član European Ideas Network in uredniškega odbora European View.
