Piše: Franci Kindlhofer
Kot občasni kritični publicist, sem že po svojem statusu bližje novinarjem, kot pa tistim, o katerih se piše. Novinarstvo ni le strokovni poklic, je poslanstvo. Brez novinarjev bi čakali na vesti s vsega sveta veliko dalj časa in novinarji nam pripravijo vesti v obliki, da jo lažje razumemo in, da nam ni potrebno prečesati nešteto vesti, da pridemo do pravega zaključka. To je zelo odgovorna novinarska naloga v vseh medijih. Zelo veliko žrtev med novinarji nam pove, da je novinarsko delo tudi nevarno, posebno za resnicoljubne. Zato je nujno in prav, da se jih zaščiti, da lahko opravljajo svoje delo nemoteno in brez strahu, ker le tako lahko pričakujemo tudi obveščanje, ki bo verodostojno. Seveda, to je idealna slika novinarja in verjamem, da večina tudi sledi tem normam in, da se na njihovo delo lahko zanesemo.
Imamo pa žal, še drugo plat novinarstva in obveščanja. Novinarji so tudi ljudje z svojimi slabimi stranmi. Vsak ne želi biti junak, ali se po nepotrebnem izpostavljati raznim nevšečnostim. Kar pa je najnevarnejše, lahko se vjamejo v ideološke pasti. Od tu do dopadljivega poročanja, ali preprosto rečeno laži, ni več daleč. Ravno kar se tiče poročanja o političnih dogodkoh v Sloveniji, opažam v državah z starejšo demokratično tradicijo nek čuden, a za nas nesprejemljiv razvoj na področju poročanja. Pošteni novinarji mi naj oprostijo, a pri nekaterih novinarjih renomiranih časopisnih hiš, bi, kot zgleda, najrajši in lažje poročali o Sloveniji, če bi bil na vladi še Tito in partija, saj potem bi bilo poročanje zelo enostavno in bi se ne bilo potrebno truditi, priti resnici do dna. Kar mi posebno povzroča skrbi je, da se ti novinarji ne potrudijo, da bi šli po poti tako opevanega raziskovalnega novinarstva, ampak kar preplankajo mnenja domačih novinarjev ne glede na to, katere interese zastopajo. Ne smemo pozabiti, da ima naše novinarstvo korenine v sistemu, ki je uporabljal novinarje kot svoje orodje. Tako mnogi tuji novinarji spregledajo zelo važno dejstvo, da sta v Sloveniji leva politična opcija in del novinarstva po svojem poreklu zelo sorodni. Kdor tega ne pozna, naseda seveda „jamranjem“ določeni skupini novinarjev, ki koncertrirano z levo opozicijo ustvarjajo nerealno negativno vzdušje v družbi. Tako bo morala naša vlada o tem problemu resno spregovoriti z EU. Novinarstvo ne sme prevzeti vlogo organiziranja družbe, veliko pa lahko pripomore k zdravemu razvoju z odgovornim in predvsem verodostojnim poročanjem.
Sedaj si pa spodaj poglejmo, na katere čeri je nasedel novinar Tobias Zick od Süddeutsche Zeitung.
Moje pripombe so v podčrtane.
Süddeutsche Zeitung 19.02.2021
Samozavestni „maršal Twito«
Tobias Zick
Slovenski premier vodi v socialnih omrežjih pravo vojno proti medijem, da bi spravil novinarje in kulturnike na pravo linijo. Njegov vzornik je Donald Trump
Tukaj zamenja obrambo pred napadi za poskus spravljanja na pravo linijo. Omemba Trumpa je brezpredmetna. To je tako, kot bi kanclerki Merkel očitali, da je njen vzornik generalni sekretar kitajske partije Xi Jinping s katerim goji gotovo tesnejše odnose, kot jih je kdaj Premier Janša s Trumpom.
Janez Janša se sme naprej sklicevati na to, da stoji za njim in njegovo politiko večina voljenih zastopnikov ljudstva. V začetku tedna je premierminister prestal nezaupnico, ki je bila vložena s strani povezanih opozicijskih strank pod imenom »Koalicija ustavnega loka«. V debati pred tajnim glasovanjem so zastopniki teh strank Janši očitali stvari, ki jih že dalj časa ponavljajo: on ignorira ustavo, on vlada vedno bolj autoritarno, on vodi deželo vstran od Evropske unije. In končno je njegova vlada naredila usodne napake v obravnavanju korona-pandemije.
Že prvi stavek pove, da je vlada legitimna in suverena. Očitki opozicije so tako splošni, da jih lahko vsakdo razume le, kot trosenje peska v zobčenike.
Vse napade je Janša demonstrativno zavrnil. Šef vlade je dejal, če imamo v državi toliko corona-mrtvih, potem je to zaradi tega, »ker imamo najstarejše prebivalstvo na svetu«, kar mu je prineslo dodatni očitek, da je aroganten. Nazadnje je glasovalo samo 40 od 90 parlamentarcev za predsednika opozicijske upokojenske stranke in nekdanjega zunanjega ministra Karla Erjavca. On je na kraju suho dodal: »Rezmerje moči v parlamentu je sedaj jasno«.
To o korona-mrtvih je vzeto iz konteksta. Janša je vedno izpostavljal kot vzrok za povečanje okužb nedisciplino nekaterih skupin, ki so celo pozivale proti nošenju mask in upoštevanju omejevalnih predpisov. Novinar verjetno tudi ne pozna kvalitativne razlike med Janšo in Erjavcem. Vsak, ki pozna razmere in ni zlonameren bi moral vedeti, da bi bil Erjavec v tej situaciji katastrofa in da si je položaj kandidata za mandatarja pridobil s podlimi političnimi potezami.
Zmagoviti šef vlade, katerega imenujejo zavistneži tudi »maršal Twito«, zaradi njegovega nagnenja k temu, da se stalno producira na twitterju kot od njega spoštovani nekdanji predsednik ZDA Donald Trump, se je tu javil tudi takoj po glasovanju. Obregnil se je v »skromnih« 40 glasov; to pomen, da niso glasovali niti vsi poslanci nasprotnih strank.
Vedno znova se novinar zateka k očitku, da Janez Janša preveč twitta. V takšnem medijskem okolju, kot so naša javna sredstva obveščanja, mu kaj drugega ne preostane, če hoče povedati svoje mnenje v javnosti.
Kot, da bi hotel očitke opozicije še podkrepiti, se je poslužil še topov večjega kalibra
Očitno podprt z na novo utrjeno samozavestjo je slovenski premier dva dni kasneje uporabil že močnejše topove. Kot da bi hotel stalne očitke opozicije proti njemu še okrepiti, je Janša atakiral avtorico online magacina POLITICO, Lili Bayer, ki je ravno objavila obširno raziskavo o »vojni proti medijem« Janševe vlade. Bayer je očitno »dobila navodila, da ne pove resnice«, ji je šef vlade očital. Saj je v svojem članku navajala predvsem anonimne vire iz »ekstremno leve scene in je namerno zamolčala imena in integriteto.
Človek se res mora vprašati, kaj je bil namen poročanja novinarke Lili Bayer? Jaz sem do sedaj v Sloveniji opazil samo vojno medijev proti vladi. Sicer se pa novinarju, ki laže, lahko pove svoje mnenje.
Janševa twitter-tirada je v četrtek bila tudi na dnevnem redu EU-komisije. En govorec je opomnil na besede podpredsednice komisije Vere Jourove, ki je že v aprilu preteklega leta, v zvezi napadov na slovenske novinarje, rekla: »Zaščita novinarjev mora biti prioriteta v vsaki državi. Brez sovraštva, nobene grožnje, nobene osebne napade«.
To so zastrašujoči signali iz Bruslja. Nam bo sedaj novinarska srenja krojila politiko? Strinjam se, da imajo novinarji vlogo »Watchdok«, psa čuvaja, ne moremo se pa strinjati, da se bo politika prilagajala želji novinarjev. Tega, kar omenja gospa Jouvrova, se naj v prvi vrsti držijo novinarji sami.
Nevolja slovenskega šefa vlade, ki je tokrat zadela zastopnico enega mednarodnega medija, je med tem za slovenske kolege vsakdan. Kar je strnjeno v POLITIKO članku, s sklicevanjem na razgovore z več kot ducent novinarjev dežele, se strne v koliso iz političnega pritiska, groženj in strahu. Dejstvo, da se mnogi vprašani ne želijo oglasiti s svojimi imenomi, je po mnenju kolumnista Dnevnika Ervina Hladnika Milharčiča novost. To je izjavil v razgovoru z Süddeutsche Zeitung. »Da si novinarji iz moje lastne države ne upajo povedati svoja imena, ker se bojijo problemov, to še nisem doživel. To vse pove, kakšna klima sedaj vlada«.
Tako, novinarja Zicka skrbi napad Janše na novinarko mednarodnega medija. Mene pa skrbi njegov napad na predsednika vlade suverene države na osnovi laži. Pa še to, če kateri novinar v Sloveniji ne upa povedati svojega imena, je prvorazredni strahopetec, ali pa ima kriminalno ozadje in nepoštene namene.
On je kot glavnii urednik nekega časopisa doživel že v prejšnem času vladanja Janeza Janše, med 2004 in 2008, kako je postopal proti njemu nevšečnem poročanju. Na primer tako, da niso javna podjetja več naročala oglasov. Ampak osebne napade proti novinarjem, »to raven vulgarnosti: To nismo poznali«.
Tudi, če bi bilo to res, moram vsaj Milharčiča pokarati, vsaj on bi moral to vedeti, da je bil predhodni predsednik vlade Marjan Šarec tisti, ki je javno opozarjal, da velika in državna podjetja naj ne oglašajo v medijih, ki niso vladi naklonjeni. To ni bilo vulgarno?
En analist od ZDA financirane tiskovne agencije Freedom Hause, ki redno opazuje stanje demokracije v Evropi, je imenoval postopanje Janeza Janše z javnimi mediji v njegovi državi kot »hudobno«.
Je to sedaj strokovna ocena resnega novinarja?
Vlada ne počne nič drugega kot »revolucijo z desne«
Pri tem so napadi na kritične novinarje le vidni aspekt ene velikopoteznih prizadevanj, da bi se medije in kulturne institucije spravilo na vladno linijo. Tiskovni agenciji STA, ki jo je Janša označil kot »nacionalno sramoto«, so bile začasno črtane finance iz državnega proračuna, tradicionalni Uni-oddajnik Radio študent ne prejema nobenih plačil. Dva alternativna kulturna centra v Ljubljani so izpraznile varnostne sile. In direktorico znanega Muzeja za moderno umetnost, Zdenka Badovinac, je bila zamenjana z naslednikom, ki je bližje vladi. Zamenjava je »popolnoma politična«, je rekla Badovinac: Podobno kot na Madžarskem in Poljski, se institucije, ki nudijo prostor socialni kritiki, ocenjujejo v Sloveniji kot »ogrožanje«.
Vlada ne počne nič manj, kot »revolucijo z desne«, tako reče novinar Ervin Hladnik Milharčič in se poskuša trezno izraziti: »Kot drude postkomunistične družbe, spoznavamo tudi mi, da nam manjka tradicionalna liberalna demokracija. In, da nam članstvo v EU pri tem res dosti ne pomaga.
Ravno podjetje, ki se financira z državnim denarjem, je dolžno polagati račune, kako s tem denarjem gospodari. S tem denarjem ne more plačevati določenim medijem drage oglase, ki jih za svoje delovanje tako ne rabi. Radio študent. Ga v današnjem digitalnem svetu še rabimo? Študentje so odrasli ljudje, ki ne rabijo posebnega programa. Ve kdo kje v Evropi za univerzo, ki ima svojo radijsko postajo? Kakšna kulturna centra sta bila Metelkova in Rog smo videli po izpraznitvi. Novinar Zick še nikoli ni slišal za izpraznitev, od levih kaotov zasedenih stavb v Berlinu, Frankfurtu, Hamburgu in še kje. Pa še k zadnjemu stavku: članstvo v EU nam bo pomagalo, ko se bodo EU novinarji zavedali svoje odgovornosti in ne bodo nasedali lažem poskomunističnih strahopetcev.
