Vladni ukrepi, ki so zaradi preprečitve širjenja COVID-19 pomenili bolj ali manj izolacijo, se iztekajo. Slovenija je zaradi zelo dobre epidemiološke slike kot ena prvih držav razglasila konec epidemije.
Virus je spremenil svet, postvirusno obdobje ga bo še enkrat. Bilo je hudo, mogoče še nismo doživeli najhujšega. Kljub temu je praprot prerasla malčka, borovnice so že zelene kroglice, na nebu so še vedno ptice, sonce vedno znova vzide. Hvaležni smo, da dnevi tečejo naprej. Zato se v molitvi pridružujemo tistim, ki dvigujejo ponižne roke k Bogu, da se je kriza zasukala tako, kot se je. In smo veseli za odločnost nove vlade, čeravno ji bo križ, ki ga mora nositi zaradi za lase privlečenih »afer« o nabavi zaščitne opreme in izmišljenih obtožb o uvajanju nekakšne diktature, pustil krvava ramena.
Naključje (ali tudi ne) je hotelo, da se zdravstvena kriza ujema s spominom na zločin pred četrt stoletja. Del pričevanja gre takole: “Na žrtvah obeh spolov so ugašali cigarete in z ožarjenim železom žgali najbolj občutljive dele telesa, še posebej splovila in bradavice na prsih. (…) Na ukaz komisarke Milje so koščke bodeče žice za vezanje rok sadistično zabijali skozi spolni organ v sečnico. (…) Posameznim žrtvam so odsekali glave in nato z njimi, ko so končali izmeno, igrali nogomet. Poleg tega so človeške glave nabijali na kole in jih pekli nad ognjem.”
Nikoli zarisana sled tragedije do javnega očiščenja
Pred leti objavljeno pričevanje skesanega klavca, ki je na prelomu maja v junij leta 1945 sodeloval pri pokolu v Kočevskem rogu, je vzbudilo kar nekaj zgražanja. Ne zato, ker ne bi bilo resnično, temveč zato, ker naj se o takih stvareh ne bi poročalo. Lahko se o streljanju talcev, zaplinjevanju v celicah, malo manj o množični usmrtitvi poljskih časnikov v Katinskem gozdu ali posilstvih Rdeče armade, nikakor pa ne (tako veleva politična korektnost) o najbrž največjem masakru na stari celini v 20. stoletju, ko so komunisti ideološke nasprotnike najprej razčlovečili, nato zverinsko poklali. In čeprav so (bili) nekateri krvavorokci še živi in bi jih organi pregona zaradi zločinov proti človeštvu z lahkoto identificirali in obsodili, se nikomur ni skrivil las na glavi. Tudi zato, ker so (bili) po osamosvojitvi v samem vrhu pravosodja ljudje, kot sta denimo Zvonko Fišer in Branko Masleša. Oba z brezpogojno podporo Milana Kučana in levice. In oba sta v prejšnjem režimu aktivno sodelovala pri pregonu drugače mislečih. Senca zločina torej ne pade le na klavce, ki so pri iztrebljanju meščanstva, kmetstva, podjetništva in intelektualizma fizično sodelovali, ampak tudi na njihove zagovornike in podpornike v času, ko bi jih morali pripeljati pred roko pravice.
Branko Masleša in Zvonko Fišer – dva od izvrševalcev navodil iz ozadja v slovenskem pravnem sistemu.
To so bila leta, ko je bilo veliko izgubljenega in nikoli nadomeščenega. Bilo je sicer veliko izkopavanj, raziskovanj in poročil, na knjižnih policah se je polnil izpraznjeni prostor; veliki pesniki in pisatelji, sovražniki revolucije, so znova prišli tja, kjer jim je mesto. A nikoli ni zarisana sled tragedije zares našla poti do javnega očiščenja.
Postmoderni svet, ki spominja na zadnje dneve retardiranega Zahodnega Rimskega imperija, je daleč od dediščine duha in časti, ki jo je imel vmesni čas. Temu pripada tudi tisti del slovenstva, ki se je zmogel upreti uničujočemu komunizmu. Ta − kot zlo, danes prepoznano v kulturnem marksizmu − še kar trga drobovje, vse tisto, kar je bilo srce, za kar je bilo našim prednikom mar. In to je življenje, ki ga matere nosijo v sebi in ga prinašajo svetu.
Zgodili so se zločini, zgodile so se (in se še dogajajo) slabe stvari. Veliko jih je, preveč. Vanje nas vedno znova potiskajo in rinejo z leve, prepričujejo nas, da smo mi na desni slabi. Ne zmenite se za te obtožbe. Bodite veseli, da ste jih deležni. Bodite hvaležni, da ste to doživeli. Včasih se morajo zgoditi slabe stvari, da dajo prostor dobrim. To budi upanje.
Jože Biščak
