Smrt janšizma in sodstva

Zaradi osebne izkušnje razumem proteste iz pravosodja ta teden, kjer so ogorčeni, ker so bila na spletu objavljena njihova imena in priimki in bi se naj pozivalo k nasilju proti njim.

Zgodilo se je po tem, ko je sodstvo zavrnilo povrnitev škode Janezu Janši, ker je moral zaradi odločitev sodnikov po krivem v zapor in so mu naložili še plačilo 30.000 evrov stroškov sojenja, v katerem mu niso prisodili tistega, kar določa ustava, ko pravi: “Kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu.” Janša je bil po krivem obsojen in neutemeljeno mu je bila odvzeta prostost. To je soglasno ugotovilo ustavno sodišče. Zaprli so ga tik pred volitvami, na katerih je bil favorit za prevzem oblasti.

Ko je Janša po zmagi na naslednjih volitvah vendarle prevzemal oblast, smo v Ljubljani potem poslušali pozive, da ga je treba takoj ubiti. Levi protestniki pa so s tisoči plakatov hkrati pozivali tudi k smrti janšizma, da bi osvobodili narod. Na spletu so organizirali izbor prvega janšista med novinarji in uredniki. Bil sem eden izbranih sovragov. Z imenom in priimkom. Nisem bojazljiv človek. Številni so mi že grozili in pritiskali name. A redko tako javno. A imam bližnje, tudi otroke, ki pa jih lahko prizadene dilema, ali je oče res prvi janšist, za katerega je primerna le smrt, da se zagotovi svoboda tega ljudstva.

Pri pozivih k smrti in anketnih izbiranjih ni šlo za obrobneže na spletu. Kot zdaj pri grožnjah sodnikom. So pa ti aktivisti levih strank takrat enako skrivali svoja imena in priimke.

Tožilci in sodniki niso reagirali.

Ko sem tožilstvo vprašal, kako bodo ukrepali zaradi javnih pozivov Ludvika Tomšiča k umoru Janeza Janše na protestih Nike Kovač in pristašev padle vlade Marjana Šarca in ali bo kak postopek zaradi množice pozivov k smrti s stotinami plakatov, ki so pozivali k smrti janšizma za osvoboditev ljudstva, mi je današnja generalna tožilka Katarina Bergant odgovorila, da pregona ne bo, ker sodijo pozivi k smrti k svobodi govora. Da spomnimo, Masleša te dni ni prvi, ki so ga slikali s piko na čelu. Že takrat so. Glede pozivov Tomšiča k umoru Janše pa je tožilka sporočila, da ne vedo, kdo konkretno je pozival k umoru, Janša pa sam ni sprožil ustreznega postopka, da bi se zaščitil. Veliki mediji so takrat prikrivali Tomšičeve grožnje javnosti. Smo pa manjši obveščali. V Spletnem  časopisu tudi, da je k umoru dalj časa in to tudi v kamero Vladimirja Voduška pozival Ludvik Tomšič, ki je na sodišču pozneje povedal, da je protest vodila Nika Kovač, ki mu je po policistu tudi poslala opozorilo, naj neha, ker bodo sicer sankcije.

Policisti, to je pokazal odgovor tožilke in pričanje Tomšiča, tožilstva iz protestov niso obvestili, kaj je počel Tomšič, čeprav so vedeli.

Tako je odgovorila Bergantova:

Pozneje se je sicer pokazalo, da ni bilo čisto res, postopke proti Tomšiču so sprožili varnostniki, ki jih je Janša kot premier že imel in Tomšiču so zaradi javnega pozivanja protestnikov, naj umorijo Janšo, tudi sodili. A je bil na koncu oproščen, češ da je neprišteven.

Odziv sodnikov zdaj, ko gre zanje, ni enak. Šef vrhovnega sodišča ni branil svobode govora in pravice neprištevnih anonimnežev na spletu, da pozivajo k umorom politikov, urednikov, tožilcev in sodnikov ali k požigu njihovih nepremičnin. Tudi ni opozarjal, da ne vedo, kdo konkretno grozi in da zaradi tega postopek ni mogoč. Ne pravi, da poziv ni bil čisto jasen in da je morda bil dobronameren, ker je, po sprevrženi logiki, janšizem ali sodstvo dopustno usmrtiti kot nedopustni ideologiji in da to ni povezano s konkretnimi posamezniki z imeni in priimki.

Nenadoma je problem resen. Ker zadeva njih same in ne več drugih, ki so bili žrtve prej.

Da bom jasen, pozivanje k nasilju in javne grožnje sodnikom so povsem nesprejemljivi. Kot so bili javni pozivi k umoru Janše. V vseh primerih je nesprejemljivo. Niso pa sodniki svete krave in njihovo ravnanje si zasluži javni premislek, zakaj to opazijo le pri sebi. In premislek si zasluži tudi njihovo sojenje Janši, ki so ga že dvakrat zaprli, obakrat pa so bile sodbe pozneje razveljavljene. V aferi JBTZ in Patria. Primer Patria je še prav posebej neroden, ker ni bilo vpleteno komunistični partiji neposredno podrejeno sodstvo in JLA, opozicijski voditelj pa je bil po vrhu zaprt tik pred volitvami in sodniki, ki so sodili, so njegovi stranki s tem preprečilo možnost zmagati. Neposredno so se vpletli v volilni spopad. Z nepoštenim sojenjem. To ni in ne sme biti “posel kot običajno”.

Nismo Belorusija. Ali Rusija. In ne smemo biti.

Deset let po tem dogajanju smo priča še kršitvi ustavne ureditve. Ustava v 30. členu pač določa: “”Kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu.“

Nič od tega pravosodje ni zagotovilo. Obratno.

Precej jasno je, da to še okrepi vtis zlorabe pravosodja in celo še huje, vtis je, da imamo opraviti z montiranimi političnimi procesi in poskusi uničenja opozicije, da imamo nekakšno belorusko ali celo rusko pravosodje. Spomnimo, da je bil eden zadnjih, ki je obiskal Moskvo tik pred napadom na Ukrajino slovenski generalni tožilec Drago Šketa. Ker so tako dobro sodelovali. Prej pa je bil kup srečanj vrhov pravosodja obeh držav. Po okupaciji Krima. Ker so tako dobro sodelovali.

V Rusiji in Belorusiji tudi zapirajo opozicijske voditelje. In pogosto morajo zbežati na Zahod, ker sicer v zaporih umrejo.

Ko po vsem tem naše sodišče še odloči, da nobeden od tožilcev in sodnikov in tudi država ni nič kriva, da je političnega voditelja stlačila v zapor tik pred volitvami in prisodi plačilo velikanskih stroškov žrtvi za pomoč odvetnikov, da mu ne bi zagotovili nobene odškodnine, je skupnost pač osupla.

Politična levica pa navdušena. Vsaj tisti ne posebej pameten del. Ki ne razume, da s tem sodniki streljajo tudi sami sebe. Ker uničujejo vtis, da živimo v pravni državi in pošteni družbi. In vtis, da imamo sodnike, ki si zaslužijo to ime.

Še dodatno ta nenavaden vtis političnih zlorab sodstva in sojenj po načelu roka roko umije, okrepi, ker je del ustavnega sodišča v preteklosti prepovedal, da bi parlament smel preiskati očitke nepravilnosti v pravosodju v primeru velikanske množice propadlih postopkov proti nekdanjemu županu Maribora Francu Kanglerju, v katerih je pomembno vlogo igral nekdanji obveščevalec tajne politične policije prejšnjega režima, pozneje pa eden šefov obveščevalne službe, ko je vladala levica z Janezom Drnovškom, danes pa neodvisni sodnik Janez Žirovnik. Cilj uničevanja Kanglerja je bil uničiti SLS in zagotoviti oblast levici. Kot pri Janši. Uspelo je. Obakrat.

Prepoved večine ustavnih sodnikov, da bi pozneje to nenavadno dogajanje preverili, je pokazala, da je nekaj bilo narobe. Razlogov za tak poseg sicer ne bi bilo. Parlamenti ne sodijo in ne izrekajo kazni. Le preverjajo, ali bi z morebitno spremembo ureditve bilo mogoče popravili napake v sistemu, če obstajajo. Če poslanci ne smejo preverjati delovanja drugih institucij, tudi pravosodja in sodstva, tudi pametnih zakonov ne morejo sprejemati zanje.

A to, da so tožilci in sodniki svete krave, katerih ravnanj poslanci ne smejo preverjati, je pač odločila večina na ustavnem sodišču in odločitev velja. Kot velja odločitev, da za to, da je šef opozicije v času kampanje pred volitvami nenadoma znašel v zaporu, kar so pozneje povsem soglasno razveljavili ustavni sodniki, nihče ni nič kriv.

Janša pa mora plačati še velike vsote, ker si je drznil tožiti.

Sam nič ne dvomim, da bo Janša od ljudi, ki ga podpirajo, s prostovoljnimi prispevki zbral dovolj denarja, da ga sodniki ne bodo uspeli dodatno uničiti s tem svojim ravnanjem, za katerega tudi sami vedo, da v javnosti ne bo obveljalo za primer pravičnosti in neodvisnega sojenja. Sodili so v korist političnih strank na levi in potem zaščitili sami sebe. Ne prvič.

Pri Kanglerju enako.

Kako pomembni so ljudje vem tudi, ker mi prostovoljni prispevki velikodušnih ljudi že dve leti omogočajo delo.

Janšo so obsodili z udarcem po žepu že, ko je na družabnem omrežju kritiziral politični aktivizem urednice na RTVS Mojce Pašek Šetinc, ki jo je označil za odsluženo Milanovo prostitutko, ko so njegovi stranki, takrat v opoziciji, na državni TVS že spet podtaknili fašizem. Sodba se je slabo postarala, ker je bila princeska Milana Kučana med novinarji s Kučanovo neposredno podporo na zadnjih volitvah izvoljena za poslanko. Podtikanja fašizma pa so bila res del levičarskih kampanj smrti. Pozivov k smrti janšizmu. Ki zdaj, ko gre zanje, moti sodnike.

A nekaj je kritika in iskanje boljših rešitev, nekaj drugega pa grožnje in pozivi k nasilju in smrti.

Vmes je pomembna meja, ki jo številni prestopajo tudi, ko gre za reakcije na dogajanje na Bližnjem vzhodu, kjer so vladne stranke s svojo enostransko politiko spodbudile, da je postalo normalno rasistično blatenje vse povprek Izraelcev, pa tudi Palestincev, in spodbujanje k nasilju zaradi verskih prepričanj. Po Ljubljani se je na protestih vpilo od reke do morja, kar ni daleč od “Juden raus”. In med protestniki so bili vladni politiki iz Levice.

Nacionalistično in versko sovraštvo so spodbujali že komunistični režimi v preteklosti in pri nas ima zaradi tega globoke korenine. In imeli smo tudi že politiki podrejeno in zlorabljeno sodstvo, ki je obsojalo zaradi interesov partije.

Kam vse to vodi, pa tudi vemo še iz časov propadanja Jugoslavije, kjer so oblasti, politične in sodne, ravnale podobno nespametno.