Piše: Lucija Kavčič
Slovenije skoraj ne poznam več. Iz dežele, ki sem jo občutila kot deželo neštetih možnosti, se je spremenila v nekakšno brozgasto mlakužo, v kateri skorajda vsak gib pomeni korak nazaj.
Pa ni krivo (samo) to, da so svetovne razmere nekako na robu, tik preden bi se lahko prevesile v ne nujno pozitivno stran za Evropo in preostali razviti svet. Krivo je tudi oziroma kar predvsem že dveletno življenje v »svobodi«. Ta nas »osvobaja« predvsem dohodkov, saj nas skubijo na vsakem koraku. Tudi industrijska proizvodnja je menda na najnižji mogoči ravni. Lani ob tem času je Slovenijo prizadela katastrofalna ujma, poplave in plazovi, ki so odnesli marsikateri slovenski dom.
Golobova vlada je obljubljala po 100 novih hiš na mesec, kar se je izkazalo za zavajanje in prazne obljube, saj je konec koncev Golob s polnimi usti samohvale šele pred nekaj več kot tednom dni predal ključe ENE same nove hiše prvi družini poplavljencev. Še ta je bila za povrh zgrajena s pomočjo 41 donatorjev, ne pa vlade RS! Poleg tega bi se v to eno in edino hišo lahko vselili že prej, saj je bila končana že v začetku maja, a kaj, ko je vladna služba za obnovo mečkala z odločitvijo, kdo in kdaj se bo lahko vseli vanjo. Medtem drugi od države niso dobili še nič, tako da številni še vedno živijo pri sorodnikih, njihove poškodovane, od vode izpodjedene in za bivanje neprimerne hiše, kar 343 jih je, pa še vedno stojijo, kjer so bile in kakršne so bile, potem ko jih je pred letom dni uničila ujma. Prav pred kratkim so se jim pridružile še hiše, ki jih je v letošnjem viharju ob Kokri zasul plaz. Čisto mogoče je, da se bo do konca avgusta zgodilo še kakšno neurje in nova škoda bo tu. In? Ali še ni dovolj za proteste?
Naj spomnimo še na varnost? Posebno prebivalcev ob južni meji ni treba posebej spominjati, saj tam v toplih poletnih dneh beležijo vse več nezakonitih prehodov meje. Tudi kriminala je vse več in vse pogosteje so vanj vpleteni tudi migranti. Tudi zdravniki že od januarja stavkajo, pa se na to kar pozablja. No, nekako se bomo pretolkli skozi poletje, malo na morju, največ pa doma − če le ne bo toče in neurij, si morda kdo misli. Jaz pa se sprašujem, kako bo videti jesen, kakšne vladne »obljube« in zdrsi navzdol nas čakajo takrat.
