Piše: Lucija Kavčič
Slovenci smo se večino svoje zgodovine morali boriti za svoj obstoj, za svoj jezik, kulturo in literaturo, saj smo bili kot narod večino zgodovinskega časa podvrženi raznarodovalnemu pritisku in asimilaciji.
Slovensko narodnostno ozemlje se je v zgodovini že precej zmanjšalo, v sosednjih državah pa je pripadnikov slovenske avtohtone manjšine, ki na tem območju živi že stoletja, z vsakim štetjem manj. Slovenci smo se v zgodovini bodisi zaradi ekonomskih, bodisi zaradi političnih vzrokov v več valovih izseljevali v tujino na vse konce sveta. Po podatkih spletne strani slovenci.si se v tujino vsako leto izseli povprečno devet tisoč slovenskih državljanov. Mimogrede, na tej spletni strani ni nobene težave z uporabo termina »avtohtona manjšina« v pravem pomenu besedne zveze.
Vladajoči ne poznajo pomena v Sloveniji že vrsto let uveljavljenega termina »avtohtona manjšina«.
Slovenci smo »ogrožena vrsta« tudi zaradi demografije: rodnost je namreč vse manjša in je bila po podatkih SURS še posebej nizka lani. Po drugi strani pa v Slovenijo prihaja vse več priseljencev iz držav nekdanje SFRJ; ne nazadnje tudi zaradi velikodušne slovenske zakonodaje, ki pa je do avtohtonih državljanov hudo mačehovska. Tem poleg tega, da so lastniki stanovanja ali hiše ter morda majhnega vrta, kljub minimalni plači in kreditu otroški dodatek in subvencija šolskega kosila ne pripadata, ali pa prav smešno minimalno, priseljenci pa vse to prejmejo brez večjih težav. (Življenjski stroški pa medtem dnevno naraščajo) Njihovi otroci so takoj in brezplačno vključeni v šole kar brez predznanja slovenščine, zato je Slovenija za marsikoga privlačna vmesna postaja za kasnejšo selitev v druge države EU!
Pa nimam prav nič proti njim, razumem, da si vsak išče mesto pod soncem, kjer bi lahko živel boljše, udobnejše, le hudo nepravično do vseh drugih v Sloveniji bi bilo, da bi jim država Slovenija plačevala še učitelje in dopolnilni pouk njihovih materinščin po šolah. Slovenskim izseljencem dopolnilnega pouka slovenščine v šolah po svetu namreč ne plačujejo države, v katerih bivajo, pač pa za tak pouk skrbijo sami po svoji zmožnostih in s pomočjo Slovenije! In nisem še zasledila, da bi katera od nekdanjih republik SFRJ ponudila denar za omenjeni dopolnilni pouk! Poleg tega omenjene narodne skupnosti denar za ta namen že prejemajo iz Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Komu in zakaj je torej tak zakon v interesu?
