Piše: dr. Vinko Gorenak
V začetku mandata sedanje vlade Roberta Goloba, smo bili priča tako imenovanemu čiščenju »janšistov« in depolitizaciji policije. Stvari so šle tako daleč, da je Golob neposredno naročal, kdo mora biti premeščen, kdo zamenjan ali celo odpuščen. Seveda je šlo za neposredno kršitev 22. člena ustave, ki govori o enakem varstvu pravic. V pravno urejeni državi, bi predsednik vlade, ki tako grobo krši ustavo, preprosto moral zapustiti svoj položaj.
Stvari so v politiki običajno obratne od tistega, kar trdijo. V mandatu te vlade gre za najbolj grobo politizacijo policije in njeno podrejanje levi politični opciji. Za to trditev obstaja veliko dokazov. Eden zadnjih je predlog notranjega ministrstva o spremembi zakonskih pogojev za zasedbo mesta generalnega direktorja policije.
Sedanji pogoji za zasedbo delovnega mesta generalnega direktorja policije so opredeljeni v 47. členu zakona o organiziranosti in delu v policiji. Osnovno besedilo tega člena je bilo spisano v moji pisarni, na moj prenosnik, na notranjem ministrstvu leta 1998, v sedanji obliki pa je bilo praktično enako besedilo vneseno v zakon leta 2013, ko sem bil notranji minister. Omenjeni člen zakona med drugim pravi: »Poleg pogojev, določenih v zakonu, ki ureja sistem javnih uslužbencev, mora kandidat za generalnega direktorja policije izpolnjevati naslednje pogoje:
pogoje, ki jih ta zakon zahteva za sklenitev delovnega razmerja policista;
da ima najmanj 15 let delovnih izkušenj v policiji;
da ima najmanj osem let delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih v javnem sektorju«.
Zakon torej omogoča kandidiranje tudi osebam, ki niso zaposlene v policiji, so pa pred tem bili policisti in so delali v policiji.
Predlog notranjega ministrstva pa je naslednji:
Med pogoji za imenovanje generalnega direktorja policije se skrajšuje dolžina zahtevanih delovnih izkušenj s 15 na 10 let, od tega je potrebnih le 7 let na vodstvenih delovnih mestih. Tisto, kar pa je najhuje, pa je predlog, da bi med vodstvena delovna mesta po novem spadala tudi namestnik vodje katerekoli enote policije in pomočnik vodje katerekoli enote policije, torej tudi tiste na najnižji ravni. Med novimi pogoji za imenovanje generalnega direktorja, pa se je znašel tudi ta, da mora biti kandidat za generalnega direktorja policije, zadnje leto pred prijavo na javni natečaj zaposlen v policiji.
V življenju sem sodeloval pri pisanju mnogih zakonov, še več sem jih moral prebrati in naštudirati kot poslanec, da sem lahko glasoval, še več pa sem jih prebral zaradi vsakodnevnih praktičnih in življenjskih potreb, toda česa tako preverzno nesramnega še nisem videl in ne prebral. Zakaj to trdim?
Vsi vemo, kaj se je dogajalo z imenovanjem Senada Jušića za generalnega direktorja policije. Omenjeni nikoli ni bil vodja nobene organizacijske enote policije na nobenem nivoju policijske organiziranosti, bil pa je pomočnik vodje lokalne policijske postaje in pomočnik vodje regijske kriminalistične policije. Kot pomočnik pa je tu in tam nadomeščal vodjo, ko je bil ta odsoten in s tem so utemeljevali njegove vodstvene delovne izkušnje, kar je na sodišču seveda padlo v vodo.
S sedanjim predlogom, da se med vodstvene delovne izkušnje šteje tudi delo namestnika ali pomočnika vodje katerekoli organizacijske enote na kateremkoli nivoju policijske organiziranosti, tudi lokalnem, pa želijo preprečiti podobne odločitve sodišča, kakršna je bila v primeru Jušića. Še več, zamislite si najmanjšo policijsko postajo v nekem zakotnem kraju, ki ima 15 policistov med njimi je vodja, namestnik vodje in pomočnik vodje. No in prav ta pomočnik vodje bi po novem imel pogoje za zasedbo delovnega mesta generalnega direktorja policije, če bi tako mesto zasedal deset let.
Še več, predlog zakona predvideva tudi to, da bi moral kandidat za generalnega direktorja policije zadnje leto pred prijavo na delovno mesto generalnega direktorja policije tudi dejansko delati v policiji. Bolj zgovornega predloga pač ne bi mogli oblikovati, iz lune se namreč vidi, da želijo zakonsko preprečiti možnost zasedbe tega delovnega mesta vsem nekdanjim vodstvenim delavcem policije, v mislih pa imajo seveda Tatjano Bobnar (nekdanja notranja ministrica) in Boštjana Lindava (nekdanji vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije), ki sta se vsem nam na očeh uprla Golobu. Čista zloraba zakona torej za osebni obračun.
Toda vrnimo se k pomočniku vodje lokalne policije, ki bi po novem lahko postal generalni direktor policije. Ste že kdaj slišali, da je desetnik ali vodnik postal načelnik generalštaba slovenske vojske? Ne to ni mogoče, načelnik generalštaba lahko postane le tisti vojak, ki je podpolkovnik ali polkovnik in nič drugače. Ste že kdaj slišali, da je najnižji tožilec postal generalni državni tožilec. Ne tudi to ni mogoče, generalni državni tožilec lahko postane le vrhovni državni tožilec. Ste že slišali, da je okrajni sodnik postal predsednik vrhovnega sodišča. Ne tudi to ni mogoče, ker to lahko postane le vrhovni sodnik. Zakaj pa bi torej pomočnik šefa najnižje policijske enote lahko postal generalni direktor policije?
Samo iz razlogov političnega podrejanja policije in nič drugega. Seveda želijo sebi politično lojalne pomočnike vodij najnižje policijske enote narediti za lutke, ki jih bodo lahko imenovali za generalnega direktorja policije in nič drugega. Pogoje za zasedbo delovnega mesta generalnega direktorja policije, bi morali k večjemu zaostriti, tako da bi generalni direktor policije lahko postal le tisti, ki je karierno prehodil celo poklicno pot od policista do policijskega svetnika. To je namreč karierni sistem, na katerega tako prisega tudi sedanji notranji minister, v praksi pa ga s takim predlogom v celoti negira.
Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja sem se spraševal, kako globoko je padla takratna juga. Spomnil sem se na Sejda Bajramovića, ki je sicer umrl leta 1993 v 66. letu starosti in je pokopan v aleji velikanov na beograjskem pokopališču.
Bil je oficir “jugo” vojske s srednjo vojaško šolo, dosegel je čin »zastavnika prve vrste” (eden najnižjih činov). Toda pazite od 16. 05. 1991 do 30. 06 1991 je bil vršilec dolžnosti predsednika nekdanje »juge« in s tem tudi vrhovni komandant vojske nekdanje »juge«. Seveda se sprašujete, kako je to mogoče. Odgovor je zelo enostaven. Takratni politični sistem je na vrhu države »juge« in s tem vojske zapovedoval menjavanje politikov nekdanjih republik in avtonomnih pokrajin. In takrat je bilo na vrsti Kosovo. Ker niso našli nikogar, ki bi bil »primeren« za to funkcijo, so izbrali Sejda Bajramovića. Ni bilo pomembno kdo je, ni bilo pomembno kaj zna, pomembno je bilo, le in samo to, da bo lutka v rokah takratnega srbskega vodstva z Miloševičem na čelu.
Tudi ob sedanjem predlogu notranjega ministrstva, da bi zakonsko znižali pogoje za imenovanje generalnega direktorja policije, se mi postavlja enako vprašanje kot sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, kako globoko je padla Slovenija?
