Piše: Dr. Janez Suša
Kako spoznati resnično naravo ljudi, političnih strank in njihovih voditeljev, bo v super volilnem letu 2022 še kako aktualno vprašanje. S tem vprašanjem, starim kot civilizacija, se je že v tretjem stoletju našega štetja ukvarjal kitajski učenjak, državnik in vojni strateg Zhuge Liang (181 – 234 n. št.). Vse do danes se odgovor na to vprašanje ni bistveno spremenil, saj se narava človeške opice, vse od pojava prve človeške civilizacije na planetu, ni prav nič spremenila. Kljub temeljitemu preučevanju primatov, šimpanzov in njihovega političnega življenja, učenjaki še niso prišli do dna spoznanja o resnični naravi homo sapiensa, tako imenovanega »modrega človeka«. Primatom najbolj sorodne živalske vrste.
Winston Churchill je o Darwinovi evolucijski teoriji menda cinično pripomnil, da bo najbrž že držalo, da smo se ljudje razvili iz opic, vendar: eni bolj, drugi pa manj direktno. Znanstveno preučevanje narave in vedenja homo sapiensa, je pri mnogih osebkih te vrste celo pokazalo, da so v mnogočem sramota za primate. V prejšnjem stoletju so komunisti, »inženirji človeške duše«, klavrno krvavo propadli s poskusom ustvarjanja novega človeka. Kljub temu, pa je pred kratkim novi komunistični ideolog Slavoj Žižek v intervjuju na RTV vztrajno globokoumil, da nas lahko pred pandemijo reši samo izum novega globalnejšega komunizma.
Naravoslovna in tehnična znanost ter medicina je od začetka civilizacije skokovito, fantastično napredovala. Humanistične znanosti pa bore malo. Vse od Aristotela (384-324 pr. n. št.), ki je v filozofski razpravi Politika trdil, da je človek po naravi politična žival, nismo izvedeli kaj bistveno novega. Res da so humanistični učenjaki, psihologi, sociologi, politologi, zgodovinarji, pojasnili marsikaj o vedenju človeške opice, vendar to v splošnem ni prispevalo k napredku človeške civilizacije. Prepoznavanje in omejevanje zla v človekovi naravi in družbi, ni napredovalo.
Obrekovanje in sebični gen
Vprašanje zla v človeški naravi, je poskušalo pojasniti že veliko učenjakov. Med teorijami mehanizma medčloveških odnosov je popularna teorija »Sebičnega gena« (1976 -Richard Dawkins). Y. N. Harari je leta 2013 v »best sellerju« Sapiens – Kratka zgodovina človeštva napisal, da se homo sapiens oziroma »modri človek«, od svojih najbližjih sorodnikov – primatov, razlikuje predvsem po tem, da verjame v namišljeno resničnost. Torej v nekaj, kar si je sam izmislil, kar v materialni resnici ne obstaja. Opice z obljubami o neskončni količini banan, ki jih bo po smrti dobila v opičjih nebesih, ali če banano investira v »bitcoin-e«, ne boste prepričali, da bi vam izročila banano. Marsikaterega homo sapiensa – »modrega človeka«, pa je v to možno prepričati. Znanost je dognala, da se vse živali med seboj ne nek način pogovarjajo, sporazumevajo in organizirajo. Največja posebnost jezika kralja živali homo sapiensa pa je, sposobnost govoriti o izmišljotinah. Gre za sposobnost opisovanja stvari, ki sploh ne obstajajo. Ta neverjetna kognitivna sposobnost človeške opice je pripeljala do množičnega zlobnega obrekovanja med osebki te živalske vrste. Zlobno obrekovanje na bi bilo po Harari-ju temelj oblikovanja človeške civilizacije.
V sedanji človeški civilizaciji je širjenje izmišljotin in obrekovanje doživelo nesluten razmah. Pri sporazumevanju in sporočanju po družbenih omrežjih, televiziji, spletnih straneh, gre v veliki večini za širjenje izmišljotin in zlobno obrekovanje. Taka je pač v splošnem narava homo sapiensa »modrega človeka« in njegove civilizacije, ki je ob sedanjih IT tehnoloških možnostih, prišla do klimaksa. Zgodovina človeške civilizacije torej ni zgodovina razrednega boja, temveč zgodovina zlobnega obrekovanja in uveljavljanja sebičnega gena.
Teorija lovskega psa
Teorija Harari-ja drži, kar se tiče človekove sposobnosti ustvarjanja namišljene resničnosti. V ostalem pa je navadno sranje. Zlobna sposobnost obrekovanja, ni nujna za sodelovanje v družbi, temveč je fatalno destruktivna. Z zlobnim obrekovanjem ni mogoče organizirati zadostne pridelave hrane in ostalih civilizacijskih dobrin, pridobiti znanja in veščine, zgraditi mostove, poslati raketo na luno, narediti super računalnik. Z zlobnim obrekovanjem ni mogoče ustvariti ničesar, kar je potrebno za funkcioniranje človeške civilizacije. Zlobno obrekovanje je zgolj in samo čista destrukcija, ki onemogoča vsak napredek.
Drži pa tisto, kar naj bi rekel Winston Churchill. Da bo najbrž že držalo, da smo se ljudje razvili iz opic. Vendar: eni bolj, drugi pa manj direktno. Nikakor ni možno prav vsakega človeka prepričati, da bo dobil neskončno število banan, če bo propagiral nasprotovanje cepljenju in ukrepom za omejitev epidemije, če bo na ulicah razgrajal in v medijih širil izmišljotine, da virus in epidemija ne obstajata in da gre za mračno diktatorsko zaroto. Pravzaprav v to ne morete prepričati nobenega človeka, ki je pri zdravi pameti. Mnogi so v tem prepoznali sebični gen levice in večine sodnikov ustavnega sodišča.
V zgodovini človeške civilizacije je bilo že veliko epidemij. Vse so se enkrat končale. Sicer nebi bilo preživelih. Sicer bi civilizacija »modrega človeka« izumrla. Pri sedanji epidemiji pa je velika razlika v tem, da lahko prvič v zgodovini človeštva vrhunska znanost in medicina, radikalno zmanjša množično trpljenje in umiranje ljudi. Vendar množični hujskaški levičarski mediji temu nasprotujejo. Z izmišljotinami o bananah, ki jih bo v svobodnem komunističnem opičjem raju, na obilo za vse.
Z zlobnim obrekovanjem in sebičnim genom levice, epidemije zagotovo ni mogoče premagati. Še manj z zaničevanjem večine državljanov na RTV, da imajo hlapčevski gen, ker so se cepili. Gospod Gradišnik in komunistični novinarji na RTV naj se genetsko pregledajo, če so mogoče nosilci sebičnega gena? Vendar nikoli ne smemo obupati. Če je lovskega psa mogoče naučiti, da lovcu prinese uplenjeno ptico, čeprav je v njegovi prvinski naravi, da jo požre, bo treba pa še opici dopovedati, da vrne banano. In se gre obvezno cepiti. Ali pa naj se nažre konjskih tablet proti glistam.
Dr. Janez Suša je domoljub, kandidat za poslanca v Državnem zboru.
