Piše: Andrej Sekulović
Bliža se jesen, čas, ko se naravni svet odpravlja k počitku. Narava nam postreže z zadnjo mogočno predstavo živih barv, preden pokrajina postane pusta, svet pa se zavije v zimsko meglo in mraz. Ob tem se tudi sami zavemo lastne minljivosti in tega, da je naš čas na tej Zemlji tako ali drugače omejen. To je tragična narava človeštva, saj smo edina bitja na tem svetu, ki se zavedajo, da bo prej ali slej ponje prišla smrt. Vendar pa po vsaki zimi znova pride pomlad, drevesa znova ozelenijo, nove generacije pa nadomestijo stare in nadaljujejo dolgo verigo, skozi katero se prenašajo biokulturne značilnosti nekega ljudstva. Vsaj nekoč je bilo tako.
Tudi civilizacije imajo svoje vzpone in padce. Včasih jih predrami nova sveža kri, ki jim povrne virilnost ter nadaljuje njihove temeljne tradicije, čeprav v novih preoblekah, drugič pa preprosto propadejo. Zdi se, da je tudi naša civilizacija omahnila v globok spanec, utrujena od dveh velikih evropskih državljanskih vojn, ki sta prepojili zemljo stare celine s krvjo njenih sinov in hčera. Vendar pa njen spanec ni miren in spokojen, temveč jo pestijo nočne more, iz katerih se ne more prebuditi. Temni valovi pljuskajo vanjo in na njene obale naplavljajo čudne stvore iz globočin tujih in oddaljenih morij. V njenem imenu jo uničujejo zlodeji, ki bi morali biti njeni služabniki in varuhi. Njene otroke v ustanovah, ki naj bi jih pripravile za življenjsko pot, pisane spake in človeške karikature prepričujejo in učijo, da je dan noč, da je svetloba mrak, da so višine nižine in da je dobro slabo. Kdor govori resnico, ga imajo za lažnivca, medtem ko množice častijo lažne malike. Ne, v takšnem nemirnem spancu ne bo našla počitka. Zato je čas, da se znova prebudi. Vendar pa je njen spanec, čeprav nemiren, tudi globok. V daljavi se sliši donenje rogov njenih sinov, ki jo skušajo priklicati in predramiti iz te nočne more, vendar pa je za zdaj prešibko. Šele ko bo njihovo donenje odmevalo v vseh dolinah in dosegalo gorske vrhove, bo sprožilo plaz, ki bo predramil starodavno kraljico kontinentov. Takrat bo naša civilizacija prerojena, njene nočne more pa le še grozen spomin, medtem ko se bodo stare palače znova zasvetile v svetlobi pomladnega sonca, ki posije po dolgi in mrzli zimi.
