Piše: Gašper Blažič
Naj uvodoma pojasnim, da sem kar nekajkrat začel pisati kolumno o Rupniku, vendar sem moral vsakič prekiniti. Omenjeni primer je namreč precej bolj zapleten, kot se zdi na prvi pogled, saj ima veliko dimenzij.
Najprej, kdo je sploh pater Marko Ivan Rupnik? Gre za zadnje čase v svetu najbolj znanega slovenskega teologa, ki je še bolj kot po svoji teološki misli znan po umetniški ustvarjalnosti. In očitno je bil predvsem zadnjih deset let precej »gor vzet«, da so njegovi mozaiki prišli tako rekoč v vsa svetovno znana romarska središča – le Medžugorje je »zgrešil« za nekaj kilometrov, saj so njegovi mozaiki od nedavnega tudi del glavne cerkve hercegovskih frančiškanov, namreč cerkev sv. Petra in Pavla v Mostarju. In pri takšnem blišču medijskih žarometov je bilo jasno, da je tudi zanimanje za njegov literarno-teološki opus precejšnje, s tem pa se je utrjeval vtis, da gre za duhovno zelo poglobljenega človeka, nekakšnega »elitnega« duhovnega voditelja. Vse dokler nismo v začetku letošnjega decembra izvedeli, da je dejansko precej hujši grešnik, kot smo si sprva mislili. In ker je bil v očeh slovenskih katoliških medijev že skorajšnji teološki »nobelovec«, je bilo razočaranje mnogih katoličanov po šokantnem razkritju še toliko večje. Ne toliko nad samim Rupnikom in njegovimi predstojniki, ki so marsikaj vedeli in do nedavnega prikrivali, ampak nad seboj, češ kako sem lahko takemu človeku verjel.
Vendar se je treba tu vsaj za trenutek ustaviti, preden vržemo kamen. Če sledimo dikciji pokojne tožilke Zdenke Cerar, da vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje, potem moramo ugotoviti, da vse do sedaj razkrite stvari, ki bremenijo patra Rupnika (seveda pod pogojem, da gre za resnično izpoved), ne moremo šteti kot nek klasičen spolni delikt – razen seveda, če je šlo za prikrito posilstvo. Po tej dikciji tudi ljubljanski župan Zoran Janković ni storil kaznivega dejanja, ko je farmacevtkino stisko izrabil tako, da jo je zvabil med rjuhe, pri čemer je sicer jasno, da je zlorabil svoj vplivni položaj. Ob tem velja izpostaviti tudi pozive sedanje ministrice za kulturo Aste Vrečko, naj pater Rupnik vrne Prešernovo nagrado iz leta 2000. Ta poziv je že iz tehničnega vidika deplasiran, še bolj pa z moralnega, če vemo, da je ministrica povezana z osebami, ki so v zloglasnem Fotopubu izvajali dejanja, proti kateremu je Rupnikovo početje zgolj otroška nagajivost. Razen če se izkaže, da je sedaj najbolj kontroverzen slovenski jezuit svoje žrtve (redovnice iz Skupnosti Loyola) priklepal za radiator…? V kar pa (vsaj za zdaj) ne verjamem. Verjamem pa, da je svojo duhovno avtoriteto usmeril v hudo napačno smer.
Več si lahko preberete TUKAJ.
