Piše: Andrej Sekulović
Septembra letos je Evropa v nekdanji cesarski prestolnici obeležila 343. obletnico znamenite bitke za Dunaj in poraza nad Turki.
Avstrijcem je trda predla, dokler jim ni s svojimi krilatimi husarji priskočil na pomoč poljski kralj Jan III. Sobieski. Poljska konjenica se je zakadila v mohamedance in skupaj s habsburškimi silami rešila Dunaj. To mogočno zmago Evrope in slovanskih ter germanskih sil nad Alahovimi zavojevalci pa spremlja zanimiva zgodba o rojstvu rogljička. Dunajski peki so namreč v znamenju zmage spekli pecivo v obliki islamskega polmeseca. Kdor je jedel rogljiček, je tako použil simbol pregnanega sovražnika. Danes se na Dunaju še vedno jedo rogljički, a zdi se, da sovražniku uspeva to, kar mu je spodletelo pred slabimi tremi stoletji in pol. V dunajskih šolah prevladujejo muslimanski otroci, občina pa je v strahu, da ne bi razžalila lokalnih Turkov, odpovedala naročilo spomenika poljskega kralja Sobieskega, ki bi moral stati na Kahlenbergu, hribu, s katerega so husarji jurišali na sovražnika. Demografija zmaguje tam, kjer je sablji spodletelo. Dunaj je le eno izmed evropskih mest s tovrstnimi težavami. Drugje ni preveč drugače. Tudi v Ljubljani se govori o vse pogostejših incidentih z migranti. Naša identiteta temelji na krvi in spominu. Smo, kar smo, a tega ne smemo pozabiti. Evropa pozna številne zgodbe zmage in poraza, med njimi tudi rojstvo rogljička. V tovrstnih zgodbah se na vsakem koraku odkrivajo zanemarjeni spomini naše zgodovine.
Zato se naslednjič, ko si privoščimo rogljiček, spomnimo hrabrih mož, ki so se borili za svojo pravico do obstoja pred grožnjo kulturnega uničenja. V preteklosti leži ključ do boljše prihodnosti. Pa dober tek!
