7.9 C
Ljubljana
četrtek, 28 marca, 2024

Resnica in učinek

Piše: dr. Dimitrij Rupel

Znani britanski (škotski) novinar in pisatelj Neal Ascherson, ki je zagovornik samoodločbe narodov in je nekoč poročal tudi iz Jugoslavije, je v najnovejši številki ameriške revije The New York Review of Books objavil komentar o knjigi Margalit Fox Ljudje zaupanja,[1] ki opisuje fantastični pobeg dveh britanskih častnikov iz turškega ujetništva med prvo svetovno vojno. Rešila sta se s pomočjo magije, s čarovniško zvijačo. Ascheson omenja razširjeno mnenje, da živimo v času laži, in trditev “vulgarnega postmodernizma”, da “za izjavo ni pomembno, ali je resnična, ampak kakšen je njen učinek”.

Na ta način alternativna dejstva veljajo kot dejstva, čeprav se izkaže, da so napačna /false/… Predmet poročila Foxove je … prvi veliki vzpon (industrije izkrivljanja /mind bending industry/), ki se je v Evropi in Ameriki približal vrhu v poznem devetnajstem stoletju.[2]

Ujetniki so pobegnili s pomočjo dezinformacij, pravzaprav verjetnih laži. Posebno odmeven eksperiment je s štirinajstimi izmišljotinami (t. i. fake news) leta 2018 priskrbel Spieglov poročevalec Claas-Hendrik Relotius, da so ga odslovili, na naslovni strani pa objavili velike črke: SAGEN WAS IST (povedati, kar je). Vprašanje je, od kod in zakaj je nameraval pobegniti nemški novinar. Je pobegnil zaradi koristi ali pustolovstva? Je želel pobegniti iz anonimnosti?

Slovenski nasprotniki cepljenja seveda niso samo lažni preroki, ampak so aktivisti KUL
Slovenski (in morda še kateri) bralec bo ob tem pomislil na dogajanje v zvezi z epidemijo covida-19. Po zaslugi zapisov na platformah družabnih medijev se je industrija alternativnih/napačnih dejstev, preprosto laži, razvila do nezaslišanih višin. Slovenski nasprotniki cepljenja seveda niso samo lažni preroki, ampak so aktivisti/agenti politične druščine, ki se je pred časom – ne zavedajoč se pomena, ki ga ima njihovo ime v italijanščini ali v francoščini – združila v koalicijo KUL.[3] Agentom ni pomembno, če je to, kar govorijo (npr. da virusa sploh ni ali da je cepljenje poseg v človekove pravice), res; važno je, da učinkuje in da služi (političnemu namenu). Kako daleč gre to ideološko mazaštvo, mi je povedala znanka s Hrvaškega. Med sporočili na svojem telefonu je našla naslednje besedilo:

Včeraj, 19. novembra 2021 je v Sloveniji izbruhnila sramota za “stroko”. Glavna medicinska sestra v kliničnem centru je dala odpoved. Delala je pri cepljenju. Sicer starejša ženska, katere podatki še niso popolnoma znani, ker me je dosegla šele prva informacija, je stopila pred kamere. Omenjena sestra je javno razkrila šifre na cepivih. Pred kamero je kazala stekleničke in razložila, kaj pomenijo na njih odtisnjene številke 1, 2 in 3. Pod številko 1 je placebo, številka 2 je klasično cepivo kot Pfizer, številka 3 je pa kombinacija klasičnega cepiva in sredstva, ki povzroča rak organov mehkega tkiva. Kar pomeni, da je  “cepivu” dodan onkogen, ki se spreminja, vendar je povezan z adenovirusom. To bi pomenilo, da bodo ljudje, ki so bili cepljeni s številko 3, v roku dveh let množično zbolevali za rakom mehkotkivnih organov. Ista medicinska sestra je bila navzoča pri cepljenju politikov in pravi, da so vsi do zadnjega dobili cepivo s številko 1, tj. placebo ali fiziološko raztopino. Od včeraj Slovenija gori zaradi teh umazanih iger.

Iz takšnih sporočil se norčuje “oglas”, ki mi ga je pred nekaj dnevi poslal prijatelj iz Železnikov:

K norostim in mazaštvu slovenske politične jeseni seveda spada tudi poročilo komisije poslancev Evropskega parlamenta pod vodstvom Sophie in ’t Veld.[4] Poročilo med drugim vsebuje naslednje ugotovitve:

  1. Gre za stalno zelo sovražno retoriko v medijih in pri novinarjih, predvsem s strani vladnih uradnikov proti neodvisnim medijem, ki so kritični do vlade.
  2. Vsi so poudarili ekstremno polarizacijo v javnih razpravah.
  3. Sogovorniki so se strinjali, da so slovenski mediji polarizirani levo/desno, in da bi bilo treba posodobiti obstoječo zakonodajo o medijih, da bi omogočala več transparentnosti glede financiranja medijev in zagotovila varovalke proti političnemu vmešavanju v medije. Obžalovali so napade na novinarje, sovražni govor in zlorabo družabnih platform, posebej s strani predstavnikov vlade proti novinarjem.
  4. Delegacija je izrazila globoko zaskrbljenost glede vzdušja sovraštva, nezaupanja in globoke polarizacije v Sloveniji. Mnogi sogovorniki so izrazili zaskrbljenost ali opisovali pritiske s strani vlade na javne ustanove in na medije, vključno s kampanjami blatenja, obrekovanja, kriminalističnimi preiskavami kot tudi strateškimi tožbami proti udeležencem javnih nastopov.

V poročilu in v izjavah (predvsem levih) politikov je govor o nezaupanju. Večina sogovornikov gospe Veldove govori o nezaupanju do vlade. Če za trenutek zanemarimo okoliščino, da gre za nezaupanje opozicije, ki je po definiciji zadolžena za nezaupanje do vlade; in če pozabimo, da ima aktualna opozicija (ki je vladala večino časa po letu 1990) neprimerno več medijskih/propagandnih vzvodov kot vlada … je treba spomniti na banalno in splošno pravilo modernih družb: zaupanje je dobro, toda kontrola je še boljša. Poročilo “ad hoc” skupine Evropskega parlamenta je – najbrž zato, ker kljub drugačnemu pričakovanju, spodbujenemu s strani slovenske opozicije, pri vladi ni našla velikih napak – precej splošno in abstraktno. Poročilo – v duhu “postmodernistične” teorije o resnici in učinku – ne dokazuje konkretnih napak ali zmot in ne ločuje med govoricami in dejstvi. Omenja zadevo s STA, vendar njenih pritožb in pritožb levice ne sooča in ne primerja s stališči financerjev. Pravzaprav se nihče ne sprašuje o dejstvu, da gre v bistvu za državno agencijo, ki strateški položaj na medijskem prizorišču izkorišča za dodatne zaslužke na trgu. V poročilu zaman iščemo argumente, ki bi pojasnjevali vladne odločitve v imenu davkoplačevalcev.

Verjetno in mogoče so nekatere evropske družbe manj sprte kot slovenska, toda razumevanje med različnimi ljudmi, poklici, sloji … je v bistvu pogojeno z ravnotežjem. V Sloveniji je politična moč zaradi hipotek iz preteklosti zelo neenakomerno razporejena; in aktualna opozicija bolj kot zaradi skrbi za javno korist nasprotuje vladi, ker vlade ne vodi ona in ker (češ, da) je oblasti navajena. Gre za abstinenčni sindrom, ki je v slovenskih razmerah dosegel nesluteno ostrino. Glavna – in ne dovolj razumljena (ne dovolj razložena?) – resnica je pač ta, da se opozicija obnaša kot vlada, ta pa kot opozicija. Bistvo aktualne slovenske politične situacije je, da opozicija vladi ne dovoli vladati. Pri tem ni pozorna na besedišče: ni važno, če je res, važno je, da učinkuje. Povezava opozicijske politike in proticepilske norosti pove vse.

Dimitrij Rupel

[1] V članku “Grand Illusion” (The New York Review of Books, December 2, 2021) Neal Ascherson piše o knjigi Margalit Fox The Confidence Men: How Two Prisoners of War Engineered the Most Remarkable Escape in History.

[2] Navedeno delo, str. 4.

[3] Čeprav so najbrž mislili na fonetično obliko angleške besede cool, je KUL bliže italijanskemu culo (izg. kulo) oz. francoskemu le cul (izg. kül)ki pomenita – zadnjico.

[4] Mission report following the LIBE ad hoc delegation to Slovenia, Ljubljana, 13–15. October 2021, European Parliament 17. 11. 2021.

Dr. Dimitrij Rupel je sociolog, politik, diplomat, pisatelj, dramatik, urednik, publicist ter nekdanji zunanji minister.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine