15.5 C
Ljubljana
sreda, 17 avgusta, 2022

Rdeča preproga za Putinov poraz

Piše: Franci Kindlhofer

24. februarja je bila napadena suverena evropska država s strani Putinove soldateske. Tisti, kterim so znani detajli začetka druge svetovne vojne 1. septembra 1939, se ne morejo načuditi osupljivim paralelam zrežiranega napada na Poljsko takrat in na Ukrajino te dni: Kot Poljska, je bila tudi Ukrajina napadena iz dveh držav – Ruske federacije in Belorusije. Tako kot je Hitler izjavil „Od pete ure streljamo nazaj“, so podobno zvenele tudi Putinove besede, „Če ukrajinske provokacije ne bodo prenehale, bomo streljali nazaj. Oba sta za napad navedla kot važen razlog, ogrožanje nemških, oziroma ruskih prebivalcev v napadenih državah. Aba diktatorja je k njuni agresiji spodbudilo obnašanje zahodnih, demokratičnih držav, ki takrat in danes ne želijo spopadov večjih razsežnosti. To preprečiti je sicer modro, ostane pa vprašanje, kje je tista meja, ko se previdnost prelevi v vabilo agresorju.

V Hitlerjevi Nemčiji je znotraj vojaških struktur obstajal odpor do vojne in nekaj vplivnih generalov je videlo v Hitlerju veliko nevarnost, da pahne Nemčijo v pogubno vojno. Zato so pripravljali proti Hitlerju puč. Da do tega ni prišlo, se je imel Hitler za zahvaliti pri francoski in britanski vladi, ki sta z njim podpisali münhenski sporazum. Hitler, ki je svoj vzpon gradil na neuravnovešenosti versajske pogodbe, je s tem dosegel višek svoje politične kariere in podporo državljanov. Uporni  generali so uvideli, da bi v tem vzdušju s pučem lahko povzročili državljansko vojno in so se temu poskusu odpovedali. Ta diplomatski uspeh je Hitler še nadgradil s paktom o nenapadanju z svojim ideološkim nasprotnikom Stalinom. Ta Hitlerjev pakt bi lahko primerjali s Putinovimi grožnjami z jedrskim orožjem. Oba sta postala za zahod velik riziko. Ker po napadu na Poljsko z zahoda ni bilo, razen formalne napovedi vojne Nemčiji, nobenih resnih znakov, da bi Francija in Velika Britanija prihiteli Poljski na pomoč, ni bilo nobene ovire več za Stalina, da izpolni svoje pogodbene obveznosti do Hitlerja. V zavezniški pogodbi med Francijo in Poljsko je bilo namreč predvideno, da Francija po napovedi vojne Hitlerju, v štirinajstih dneh prične s splošno mobilizacijo. Zaradi tega je verjetno Stalin še počakal, da poteče ta rok, predno napade Poljsko z vzhoda. Ker pač Francija to točko pogodbe ni uresničila, smo priča poteku, kot je sledil.

Kopijo tistih usodnih zgodovinskih dogodkov nam danes kreira Putin. V senci evforije, da je dolgoletna mora hladne vojne mimo,  da Sovjetska zveza,  kjer se je lahko uveljavil človek kot je bil Gorbačov,  ni več velik sod smodnika, ampak je ta razdeljen na številna manjša vedra, se je na zahodu Evrope zakoreninila velika brezbrižnost. Danes se nam to maščuje.  Ob tem, ko smo gradili Evropo brez vojne, Evropo,  kjer se bodo vsi spori reševali le še za pogajalsko mizo, mnogo medsebojnih ozemeljskih in narodnostnih problemov se je pa že rešilo z idejo, Evropa brez meja. Mnoge versajske meje so zbledele in izgubile tisti negativni prizvok ločevanja narodov. Časi, ko so avstrijski „uporniki“ minirali daljnovode na Južnem Tirolskem so že daleč za nami in med Avstrijo in Slovenijo se krepijo stare vezi. Ne vem, kje bi se vse to končalo, da se nista pojavila Milošević in Putin. Miloševičeva predstava je bila sicer kratka, a tako usodna, da je zapustila posledice, ki jih več generacij ne bo moglo rešiti. Miloševiča je pri nas posebno važno omeniti, ker mnogi naši ljudje njegove zločine bolje poznajo, ali so jih občutili celo na svoji koži, kot pa Putinove, ki so primerljivi, a seveda popolnoma v drugih dimenzijah in za ves svet lahko bolj usodni.

Opisovati Putinovo pot od oficirja obveščevalne službe KGB pa do najvplivnejšega politika v Kremlju ne bom opisoval, saj je na splošno znana in tudi analize njegove osebnosti povedo veliko o njem. Osredotočiti se želim samo na trenutno situacijo v Ukrajini, njene vzroke in kako najti pot iz te tragedije.

Od Majdana, pa do danes se je demokratični zahod obnašal do Putina tako kot bi se nekdo, ki je zaprt v kletki skupaj z volkom. Ta človek bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da ne bo volka provociral. Dal mu bo večino prejete hrane, pazil na svoje gibe in glasove, da ga volk ne bi napačno razumel. Napake so se vrstile od Minska naprej. Nihče ni Putinu jasno povedal, da se je potrebno pogovarjati o vrnitvi Donbasa in Krima, ne samo o kratkotrajnih krhkih premirjih. V času okupacije vzhodne Ukrajine in Krima, je posebno Nemčija razvijala brez sramu gospodarske odnose z Rusijo brez, da bi se vprašala, a ne bo nekega dne Ukrajina prezentirala račune. Merklova je gradila nemško blagostanje na ekspanziji v Rusijo in na Kitajsko. Zaradi tega nekaj višjega štandarda se je žrtvovala Ukrajina, Georgija, Hong Kong, človekove pravice in demokracija v Rusiji in na Kitajskem.  Sedaj plačujemo ceho za to nemoralno lahkomiselnost. Poleg tega opažam, da je šla, včasih tako čislana mednarodna diplomacija, ki je celo malo sličila na poker, popolnoma v pozabo.  Rusi sicer to nadoknadijo z lažmi in cenzuro obveščanja doma. Zahod pa ne loči med svobodnim obveščanjem in potrebno diskretnostjo, ko se rešujejo zapletene zadeve.

Ko je pričel Putin kopičiti vojaške sile na mejah Ukrajine in to celo v tretji državi, bi lahko zahod vsaj molčal, ali ravno tako izvedel manevre na zahodni meji. Ampak vsi državniki so romali v Moskvo na pogajanja, ki to niso bila. Želeli so le iz ust Putina slišati, da ne namerava napasti Ukrajine, čeprav so v ozadju že potekale priprave na ta korak.  Nato pa ni imel nič bolj pametnega za objaviti, kot to, da se ne bo mešal v ukrajinski konflikt. Zakaj takšna servilnost do Putina. Lahko bi molčali, premaknili svoje sile na važne strateške točke in molčali. Naj si Purin sam najde razlago za takšno početje. Potem je lahko Putin v vsakem lokalnem časopisu in na Facebooku prečital, kako, koliko in s čem bodo zahodne države pomagale Ukraini. Zadeva z MIGI 29 se je neuspešno končala veliko zaradi amaterskega obnašanja vse strani. Namesto, da bi jih prebarvali in pri megli in v temi predali Ukrajincem, se je na veliko diskutiralo o vpletanju oporišča Ramstein in ZDA in Nemčijo, da se človek vpraša, kakšne amaterje ima Evropa v svojih vladah in Natu. Še niso nikoli kaj slišali o vojaški tajnosti? Razumejo samo, ko se gre za davčno in  tajnost njihovih bančnih računov.

Sedaj traja huda, krvava vojna že nekaj dni, nekateri vplivni politiki bi se še pa kar naprej nekaj pogovarjali s Putinom. Prekinitev vseh kontaktov bi bilo gotovo neodgovorno. Morajo pa biti del neke dodelane strategije. Imeti morajo jasen cilj. Vsak razgovor s Kremljem mora vsebovati tudi zahteve zahoda, EU in Nata, ne iskati izhod v tem, s čim lahko nasitimo volka, da se ne bo lotil nas. S človekom kot je Putin, ne more biti okno za pogajanja odprto v nedogled. Postaviti se morajo termini, če se v nekaj dneh ne zgodi to in to, sledijo posledice. Tudi izključenje Putina, kot pogajalskega partnerja. Saj razgovori z njim ne doprinesejo nič k miru. Vsaj za ure, ko se odvijajo razgovori, bi se moralo razglasiti premirje.

Takšen Putinov portert so v Rigi obesili na fasado Medicinskega muzeja, ki stoji nasproti ruskega veleposlaništva. (foto: posnetek zaslona)

Britanski gospodarski zgodovinar Adam Tooze, ki dela na Columbia University v New Yorku  meni, da je odrezanje ruske Centralne banke od deviznih rezerv na zahodu že tako hud udarec za Ruse, kot bi zaprli zračni prostor nad Ukrajino. Po drugi strain pa razmišlja, da je potrebno Putinu ponuditi rešitev, ki bo zgledala na njegovo zmago.  Torej položiti Putinu rdečo preprogo za umik iz Ukrajine? Iz dneva v dan pa je to težje. Recimo, da ukrajina pristane na odcep Donbasa in Krima, bo potem Rusija pripravljena plačati škodo, ki jo je povzročila v Ukrajini, da ne govorimo o človeških žrtvah. Jaz vidim osnovni problem v tem da, če se Rusija danes znebi teh dveh lažnivih kljukcev Putina in Lavrova, kdo bi bil njun naslednik? Edini, na katerega bi si upal staviti je nekdanji oligarh, ki je grenko občutil Putinovo maščevanje, Borisovič Kodorkovski. Vsekakor se čas ne da ustaviti, do rešitve ukrajinske krize je še dolga pot, upam in želim, da bodo ogromne žrtve neupogljivih Ukrajincev na kraju obrodele sadove, ki jih bomo uživali tudi mi. Na kraju bi pa predlagal, da si vsak udeleženec pogajanj s Kremljem, pred tem ogleda vsaj tri oddaje Borisa Tomašiča “Kdo vam laže”,  kot skromni napotek za srečanje s Putinom.

Franci Kindlhofer je publicist, podpredsednik Društva političnih zapornikov in drugih žrtev komunističnega nasilja.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine