Piše: dr. Matevž Tomšič
Z zmago na referendumu o zakonu o posebnih pokojninah za zaslužne umetnike je desna politična opcija na čelu s SDS nedvomno dosegla zmago. To je bila v pretežni meri moralna oziroma simbolna zmaga, a zmaga kljub vsemu. Če nič drugega, je pokazala, da je mogoče doseči vsaj delno mobilizacijo lastnih volivcev.
To sicer zelo verjetno ne bo doseglo padca vlade, čeprav jo je Janez Janša takoj po razglasitvi rezultatov pozval k odstopu. Sedanja vladajoča garnitura ima (za zdaj) še trdno parlamentarno večino, vsaj dvema od treh koalicijskih strank pa volilne napovedi ne kažejo najbolje. Zato bi razpis predčasnih volitev pomenil zelo veliko tveganje.
Volitve torej niso tako blizu, kot bi si morda kdo želel. Vsekakor je prezgodaj, da bi na desnem polu na podlagi izida nedavnega referenduma začeli slaviti in si celo domišljati, da imajo zmago na parlamentarnih volitvah »v žepu«. Ta izid je bil izraz nezadovoljstva ljudi z delom Golobove vlade, ne pomeni pa avtomatično podpore (desni) opoziciji. Poleg tega je zelo veliko volivcev ostalo doma in zanje je težko reči, kakšne volilne preference imajo.
Težavo z vidika volilnega uspeha desnice predstavljajo stalne napetosti in konflikti med strankami tega pola. Tako je celo v trenutku zmagoslavja, kmalu potem ko so bili znani rezultati referenduma, »počilo« med SDS in NSi. V slednji so znova – kdo ve katerikrat že – hiteli zatrjevati, da v vlado pod Janševim vodstvom ne bodo šli. V prvi pa so se na to odzvali s pričakovano ihto. Začeli so celo pozivati, naj se privrženci NSi vpišejo kar v njihovo stranko.
Eno in drugo je neodmerjeno. Razlaganje, češ da stranka ne bo sodelovala v ideološko sorodni vladi, ker ji vodja večje sestrske stranke ni pogodu, spodkopava pozitiven moment, do katerega je prišlo ob referendumskem zmagoslavju. Poleg tega gre za naivno igranje po notah leve politike in njej naklonjenih medijev, ki si želi razdora na desnici (zato stalne provokacije – še posebej pred vsakokratnimi volitvami – kdo vse »ne bo šel v koalicijo z Janšo«). Hkrati pa je popolna iluzija misliti, da lahko največja desna stranka sama dobi volitve. Ne more jih! Njen domet je namreč omejen. Zato potrebuje zaveznike. Ne samo NSi, ampak še koga drugega.
Da lahko desna opcija zmaga na prihodnjih volitvah in po njih oblikuje stabilno vlado, mora pritegniti čim širši krog volivcev. Da, to se sliši samoumevno, tako rekoč banalno. A je vse prej kot enostavno izvedljivo. Nasprotniki na levici imajo določene vnaprejšnje prednosti, predvsem izrazito podporo osrednjih medijev. Zato bo morala desnica razbiti številne predsodke in stereotipe, pa tudi odkrite manipulacije, ki jih le-ti širijo. Še posebej pomembno je, da bo »diverzificirala ponudbo«. To pomeni, da bo sposobna prepričati ljudi različnih nazorov − od tradicionalističnih konservativcev do sredinskih liberalcev. Tega nobena od obstoječih strank sama ne zmore. Poleg parlamentarnih strank (SDS, NSi in Demokratov) bodo morale svoj del prispevati tudi tiste, ki so ta čas zunaj parlamenta (SLS, Fokus in druge).
Potrebna bo torej prava kombinacija enotnosti in različnosti. Desni pol se bo moral na prepričljiv način predstaviti kot kredibilna alternativa sedaj vladajoči levici. Kdo bi lahko na to sarkastično porekel, da ob vseh eskapadah, škandalih in polomih Golobove vlade tega sploh ne bo težko doseči. A nikakor ni mogoče izključiti, da se bo pred volitvami znova pojavil »nov obraz«, ki bo prevzel levo agendo. Zato bo morala biti opozicija sedanji oblasti pri nagovarjanju volivcev zelo prepričljiva. In tudi sofisticirana v smislu, da bo s svojimi sporočili primerno nagovorila različne generacije državljanov, različne sloje, različne lokalitete. Nujno bo torej sodelovanje, ki pa ne bo pomenilo uniformnosti.
