Konec osemdesetih let sem diplomiral na takratni Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Tema je bila za tisti čas malce bogokletna (katoliški tisk po 2. svetovni vojni), a je šla nekako skozi.
No, v okviru raziskovanja katoliškega tiska sem več ur preživel v knjižnici Teološke fakultete v Ljubljani, kjer mi je takratni vodja knjižnice (mislim, da se je pisal Oražem) omogočil vpogled v takrat nikoli javno publicirano dopisovanje med slovenskim pisateljem, akademikom in duhovnikom Franom Saleškim Finžgarjem na eni ter komunističnima trdorokcema Borisom Kidričem in Borisom Kraigherjem na drugi strani. Finžgar je želel, da tednik Oznanilo tiskajo v več izvodih (naklada je bila takrat 70.000), Kidrič in Kraigher sta se izgovarjala, da tiskarni Slovenskega poročevalca zmanjkuje papirja. Kar je bil seveda samo priročen izgovor, da se tiskana naklada zniža na 10.000 izvodov, saj je bilo za revolucionarni tisk papirja dovolj.
Tiskarna je bila seveda pod nadzorom partije, ki je določala, koliko izvodov bo izšlo. Celo več. Leta 1950 je Oznanilo z direktivo oblasti postalo štirinajstdnevnik. Urad za informacije pri predsedstvu vlade LRS je pisal upravi (24. maj 1950): »Sporočamo vam, da smo vsled ponovno znižanega kontingenta roto papirja spremenili list iz tednika v štirinajstdnevnik v istem obsegu in nakladi 30.000 izvodov za številko.« Oznanilo, ki je bil edini pravi opozicijski medij tedanji oblasti, je tako životarilo.
Dve leti kasneje je vodstvo iz tiskarne dobilo namig, da bodo medij ukinili, čeprav bilo Oznanilo reden plačnik (obveznosti je poravnavalo celo vnaprej) in čeprav bi lahko prodali več kot 100.000 izvodov, ker je bilo zanimanje za opozicijski medij zelo veliko. Vendar ta ekonomski vidik ni mogel prevladati nad ideološkim, ki ga je spodbudilo takratno preganjanje katoliške cerkve. Kmalu zatem je prišlo na naslov škofijskega ordinariata pismo tiskarne Slovenskega poročevalca:
»Delovni kolektiv tiskarne ,Slovenskega poročevalca’ je na svojem sindikalnem sestanku 29. t. m. (maja 1952; op. a.) sklenil, da ne bo več tiskal vašega lista ,0znanilo’ iz razloga, ker predstavlja Škofijski ordinariat štab sovražnega, petokolonaškega delovanja italijansko-vatikanskega imperializma v Sloveniji. Škofijske okrožnice, prepojene z duhom mračnjaštva in sovraštva do naše družbene ureditve in našega socialističnega razvoja, s pozivi na ‘herojska dejanja’ v borbi proti našemu socialističnemu razvoju, zadržanje in izjave škofa Vovka in nekaterih ljubljanskih kanonikov v zvezi z imperialistično hajko združenih italijanskih fašistov proti našemu ozemlju, našim narodom in naši neodvisnosti, ko so Vovk in v dnevnem tisku že omenjeni kanoniki ter razni drugi vodilni predstavniki klera v Sloveniji odkrito stopil na pot narodne izdaje – po vsem tem resnično ne bi imeli nobene časti, če bi še nadalje tiskali ,0znanilo’, glasilo Ljubljanskega škofijskega ordinariata – glasilo italijanskega imperialističnega petokolonaškega centra v Ljubljani.«
Finžgar je poskusil posredovati pri Kraigherju, a mu je ta odpisal: »Ni važno, ali škof Vovk list cenzurira, izdaja, zalaga in dirigira ali ne. Pri zahtevi tovariša predsednika Borisa Kidriča ‘Izdajatelj lista naj bo ordinariat’, ni šlo samo za manifestacijo verske svobode v Jugoslaviji. Šlo je za jasno izraženo misel, da dokler bo ljubljanski ordinariat vodil politiko normalnih, lojalnih odnosov do oblasti, mu dajemo na razpolago naše tiskarne.«
Sedemdeset let kasneje, skoraj 30 let po osamosvojitvi ostaja levi revolucionarni teror enak, samo metode so drugačne. Ker oblast nima več vpliva na tiskarne (Demokracijo bi lahko tiskali tuji v tujini), prepoved delovanja nekega medija pa bi vendarle (pre)močno odmevala v svetu, Šarčeva vlada oblast zlorablja tako, da nalaga podjetjem v državi lasti, kje lahko oglašujejo in kje (za dobro njihovega zdravja) ne smejo. Tudi besednjak oblasti podporniške »civilne družbe« je enak. Tako kot »sindikat Slovenskega poročevalca« tudi Domen Savić omenja sovražno propagando in fašizem. Samo preberite, kaj je Savić napisal v javnem pismu: »Podjetja v večinski državni lasti navkljub vašim pozivom in pozivom javnosti nadaljujejo z oglaševanjem v medijih, ki širijo teorije zarot, zanikajo globalno segrevanje in lažejo, ko poročajo o delu državnih organov.« Kot bi bral okorelega partijskega ideologa pred 70 leti.
Revija Demokracija je tarča in žrtev levičarskih skrajnežev, ki po spletu preganjajo vse, ki nimajo enakega svetovnega nazora kot oni. In to Šarec še podžiga, čeprav bi se moral zavedati, da podjetja, ki jim je delil »prijateljske nasvete«, niso njegova last, ampak so v lasti države, z njimi vsakokratna oblast le upravlja. A obnašati se morajo tržno in ekonomsko, da bo država (in davkoplačevalci) imeli od njih kar največ. Nekatera so žal podlegla ideološkemu pritisku, čeprav elektriko, gorivo, telekomunikacijske storitve ali kaj drugega vsak dan potrebujejo tako ljudje z levim kot ljudje z desnim ideološkim predznakom, tako skrajni levičarji kot skrajni desničarji. Seveda, odločitev vsakega podjetja je, kje bo oglaševalo in kje ne. Ampak to velja za zasebnike. Ko pa se državno podjetje ravna po ideološkem predznaku, pomeni, da podjetje, ki je načeloma v lasti vseh državljanov, zlorablja za ideološki obračun z nasprotniki. Po zgoraj omenjeni Savićevi logiki, ki je po novem razširjevalce sovraštva razširil tudi na zanikovalce globalnega segrevanja, zdaj ne bodo oglasov deležni tudi mediji, ki ne verjamejo Greti Thunberg.
Vse bolj se kaže, da so ljudje Savićevega kova ekspozitura levičarske vlade, ki pripravlja pogoje za vzpostavitev diktature in preganjanja opozicije. In pri tem vsi skupaj delujejo na škodo davkoplačevalcev. Če bi bila vlada dober gospodar državnega premoženja, bi kvečjemu vprašala, zakaj nekatera podjetja v državni lasti ne oglašujejo denimo na portalu Nova24TV. Portal je namreč med tremi najbolj branimi novičarskimi portali v Sloveniji, njegov doseg se bliža 600.000 aktivnim uporabnikom. Oglasi na tem portalu bi se splačali, saj bi podjetja prodala več blaga in storitev, s tem bi lahko povečala dobiček, država bi dobila več dividend in bi znižala davke. Tako pa je Šarčev sporen poseg v medijsko svobodo, ki so ga podjetja v državni lasti razumela, da se je treba izogibati oglaševanju v medijih z desnim ideološkim predznakom, neposredno v škodo davkoplačevalcev in pomeni diskriminacijo opozicije. Če kdo, potem ravno državna podjetja ne bi smela diskriminirati na podlagi ideologije. Pri zasebnih podjetjih bi škodo utrpel zasebni lastnik, pri državnih podjetjih trpijo škodo vsi državljani. Enako je z izražanjem mnenj na nacionalni televiziji, ki smo jo prisiljeni plačevati vsi, a na Kolodvorski ulici 2 pri izbiri sogovornikov prevladuje izrazita negativna kadrovska selekcija, brutalno so izločeni tisti, katerih mnenje in ideološki predznak se ne skladata z vladajočo doktrino.
Zaradi vsega tega sta Šarec in Savić povsem enaka revolucionarjem, kakršni so bili Kidrič, Kraigher in »sindikalisti« Slovenskega poročevalca, le da se za revolucionarni teror uporabljajo druge metode. Skrbi pa me, da bo levica in njeni »civilni« aktivisti, potem ko bo jasno, da Demokracije in portala Nova24TV bralci ne bodo pustili na cedilu, posegli še po enakih metodah. Levičarji na spletu že pozivajo k linču drugače mislečih, od tod do tega, da bo Šarčeva vlada začela polniti zapore s političnimi nasprotniki, pa najbrž ni več daleč. Ampak če bo polnila samo zapore, bo še »dobro«, bojim se, da bodo želeli ponovno polniti jame in brezna.
Razlog več, da pridete jutri, v četrtek, ob 17. uri na Prešernov trg v Ljubljani in izrazite nezadovoljstvo z vlado, ki vodi državo v tiranijo.
