Piše: dr. Stane Granda
Za totalitarno levičarstvo, ki stremi samo za osebno okoriščevalsko oblast in delitev tujega premoženja, je značilna vrhunskost v manipulaciji s čustvi socialne pravičnosti in z nacionalnim vprašanjem. Ker so izgubili ves kredit z nereševanjem socialne problematike v kolaboraciji s finančno oligarhijo, ki je to postala s krajo nekdanje družbene lastnine, drugače ni moglo biti, so se zapletli v nacionalno problematiko. To imajo še rajši, ker nanjo ujamejo ljudi, ki jih sicer ne bi.
Študentje zgodovine smo, ne enkrat, poslušali prof. Metoda Mikuža, kako jim je na Bazi 20 odgovarjal Kidrič o svojem odnosu do nacionalnosti: »Kot komunist sem internacionalist. Zato bi se v dilemi, ali dajem prednost nacionalnemu ali internacionalnemu, odločil za zadnje. Upam, da nikoli ne bom v taki dilemi.« Kljub temu jim ni bilo nikoli nerodno zlorabe prikrivati. Rohneli so o narodni oblasti in vladi, narodnoosvobodilnih odborih … V resnici ni šlo za narodne, ampak ljudske. Pri prevajanju iz srbščine so taktično oznako narodna ohranili. Pri narodni armiji in milici – ljudski armadi, milici jim ni bilo več treba prikrivati. Spomnimo se, kako so po vojni narodne odbore preimenovali v ljudske. Vedno me je pretreslo pri primorskih levičarjih, kako so trpeli, ker niso mogli uskladiti nacionalnega prepričanja z obveznim internacionalnim.
Po gornjem uvodu je jasno, da gre ob dilemi »priključitev« ali »vrnitev« Primorske za manipulacijo, odvračanja pozornosti od dnevnih neuspehov, ki jim ni videti konca. Mednarodna odprava rapalske meje je tako velik in pomemben dogodek, da je sprožanje takega prepira prozorna politična perverznost. Težko bi našli primernejši termin, kot je obstoječi. »Priključitev« izraža preveč spoštovanja do fašizma. Sklicevanje na sklepe Kočevskega zbora odposlancev, Avnoja, SNOS … je predvsem zmanjševanje pomena najstarejšega antifašizma v Evropi in Tigra. Isto nalogo opravlja tudi pesem o vstajenju Primorske, ki z prevzemanjem melodije izriva enkratno Bazoviško Franca Venturinija. Če to ni ponarejanje zgodovine in kulturna kraja, potem to ne obstaja. Gre za zanikanje veličine bazoviških žrtev. Sramota!
Ozadje oslovske pravde, ki bi bila mogoča med jezikoslovci ali pravniki, ne politiki, ki tega znanja nimajo, je politično in protiosamosvojitveno. Gre za poskus, da bi ustvarili na eni strani kontinuiteto med Titovo Jugoslavijo in samostojno Slovenijo ter za prikrivanje maršalovega največjega političnega poraza, ki ga je sam kriv. Avnojski sklepi so tako kot vsa preteklost del naše zgodovine, nimajo pa pomena in zaslug za Republiko Slovenijo. Sklep o »priključitvi« (!) Primorske je izraz domoljubja, vendar brez vsake mednarodne teže, kar je potrdilo tudi kasnejše dogajanje. Koroške nismo dobili niti milimeter! Meje določajo mirovne konference po končani vojni. Vse drugo je patetika.
Izraz Primorska pomeni slovensko ozemlje onkraj nekdanje rapalske meje. Gre torej kvečjemu za »vrnitev« velikega dela Primorske, ne cele! Če smo formalisti, Jugoslaviji, ne Sloveniji. Ta v mednarodni politiki ni obstajala! Predsednik jugoslovanske strokovne komisije za mejna vprašanja na pariški mirovni konferenci od 29. julija do 15. oktobra 1946 akad. prof. dr. Fran Zwitter, med vojno direktor Partizanskega znanstvenega inštituta, je ne enkrat javno povedal, da za pridobitev Trsta ni bilo nobenih možnosti, le za Gorico. Slednje je bilo konec, ko je Tito ukazal septembra 1946 sestrelitev zavezniških letal. Še goriško progo so čudežno rešili zaradi naklonjenosti francoskega diplomata. Da bi prikrili, kako je Tito »zafural« Primorsko, so si komunisti izmislili frazo, kako nam jo je Tito pridobil. Prikrili so delo primorskih antifašistov, ki so kot zavezniški specialci opravili veliko delo, Ribičič pa jih je dal pobiti. Razglašanje izključno Titovih zaslug stalno izpostavlja znamenita solkanska skupina, svojega človeka ima v vladnem kabinetu, ki je na Sabotinu izdelala napis Naš Tito in je tudi v ozadju ukinitve Muzeja slovenske osamosvojitve.
Načrt, ki ga sprožajo omenjeni vladajoči, je grozljiv. Primorska naj bi bila samo tisti del, ki je prišel v Jugoslavijo in je sedaj v Sloveniji. Cena za to je bila strahotna. Dobili smo del obale, ki ni bil nikoli naš, zgubili pa staro slovensko morsko obalo od Trsta do Gradeža z zaledjem vred. Meja je odtrgala velik del Goriške, kjer se naši rojaki čudežno dobro držijo. Načrt omenjene skupine ni samo grozljiv, je umazan. Namesto da bi odgovarjala, ker je njihova znamenita vzporedna udbovska ekonomija finančno dobesedno »olupila« manjšino, hoče slovensko javnost zaposliti z banalnostjo. Praktično to pomeni, da nas sili, da se odpovemo svojim rojakom, ki niso Primorska, ker jih njihov Tito ni priključil Jugoslaviji.
