Igor Pribac je na Tviterju dokaj aktivni profesor slovenske družboslovne državne fakultete. Na omenjeni platformi sem ga že vsaj dvakrat javno povabil, da bi se pogovarjal z menoj za moj You Tube kanal. Tudi pred dnevi sem ga, ker me je izzval s svojimi trditvami o ekstremni desnici in o ekstremno desni vladi.
Očitno je, da smo v preteklih desetletjih desničarji bili potisnjeni v kot, ne glede na to ali smo si to dovolili sami s preveliko prijaznostjo in uslužnostjo, ker imamo radi slogo, demokracijo in sožitje, čeprav nas prikazujejo kot nekaj obratnega od tega – ali smo v to tako ali drugače bili prisiljeni zaradi napak naših prednikov. In tako imenovano Overtonovo okno razprav je bilo pomaknjeno ekstremno v levo, do mere, ko nadzor nad priseljevanjem, odnos do reda in hierarhij, ki so včasih bili skupni večini ljudi in niso veljali za leve ali desne teme – danes v umih ljudi kot je Igor Pribac, ki jih tega ni sram reči na glas, veljajo kot “ekstremno desne ideje”.
Na svojem YouTube kanalu gostim goste iz ZDA, ki imajo več sto tisoč, nekateri milijon sledilcev ali so jih imeli, dokler jim platforme kot je You Tube niso blokirale računov. Ljudem pišem in odzovejo se benevolentno, gosposko… Kot eni izmed ljudi. Čeprav gre za doktorje in po svetu slavne ljudi. Ko vabim k pogovorom slovenske levičarje kot so Anuška Delić, Zlatko, Pribac in kompanija, se redko odzivajo, ko pa se, se odzivajo, kot Delićeva, elitistično, češ, 1. Kdo sem jaz, 2. Njim ni treba nikomur odgovarjati.
Verjamejo da so elita
Če malo pomislimo. Ni jim treba odgovarjati. Kaj naj bi to pomenilo? Zase verjamejo in priznavajo, da so elita, da so establishment, ki zviška gleda na “ljudi”, čeprav pogosto govorijo o demokraciji in celo “ljudskih skupščinah”? Če bi jih tako vprašal, bi najbrž zanikali. Zakaj potem – jim ni treba?
Izredni profesor za socialno filozofijo in filozofijo zgodovine Igor Pribac (foto: STA)
Ti ljudje živijo v svojih svetovih, v svojih mehurčkih. Verjamejo, da so njihovi nastopi v medijih, na televizijah, bodisi slovenskih bodisi ideološko bratskih po svetu, kjer so vrženi v kontrolirano okolje, kjer niti za trenutek niso izzvani – nastopi v verodostojnih neodvisnih medijih. En tak Pribac, ena taka Anuška … In podobni. Verjamejo novicam o “uglednih dunajskih profesorjih”, poročanju “tujih neodvisnih medijev ala Deutsche Welle”… Ne pomislijo, da so to njihovi, ideološko, pristransko njihovi. Verjamejo, da so samo neodvisni zasledovalci resnice, kot oni…Le da so na nivoju. Ker, ugotovili ste, zase, za svojo argumentacijo, za vso pojmovno in teoretsko sranje, ki ga propagirajo, verjamejo… Da je “na nivoju”.
No, ni. Ko berete njihove tekste, njihove tvite, ki so pogosto resda slikoviti, relativno bogati iz vidika vokabularja, slovnično OK, polni cinizma in sarkazma do vsega, kar so Janša in tradicionalna cerkev in tradicionalne vrednote (kar je pač nekaj, po čemer se prepoznavajo mestni idioti, ki so sposobni v isti sapi kritizirati potrošništvo in Hollywood in robotsko ponavljati puhlice, nastale v Hollywoodu, smiselne le, če ste verni potrošnik) – ne razberete argumentov. Vse, kar tam je, je retorika. Puhlice. Emotivizem. Čustva. Moraliziranje. Meščansko moraliziranje. Prikriti meščanski elitizem.
To so otroci. Načeloma bi za otroke moral reči, da jih ne gre jemati resno, saj tega ne samo, da ne kažejo, da si zaslužijo, ampak celo verjamejo, da ne rabijo, toda … Tile otroci so obenem koristni idioti, ki jih globalistični oligarji iz ozadja uporabljajo za svoje igranje 4D šaha. Kjer cilj ni virtuozni šah mat, temveč, oprostite kolokvialnosti, “podjebavanje”. Vsakogar, ideološko desno od Stalina.
Aleš Ernecl
