Piše: Edvard Kadič
Ko me je urednik povabil, da bi občasno kaj napisal za Demokracijo, sem bil seveda počaščen. Res pa sem si želel, da ne bi pisal veliko o politiki, s čimer se je tudi strinjal.
Vendar pa je to laže reči kot storiti. Politika je danes tako močno navzoča v našem življenju, da imam pogosto občutek, kot da obstajata samo dve izbiri. Ali se delam, da neumnosti, ki smo jim priča na političnem parketu, preprosto ni, ali pa moram najti način, kako vpliv politike na moja razmišljanja o vsakdanjiku in o meni ljubih tematikah vključiti v tekste tako, da to ne bo preveč moteče.
Pri razmišljanju o današnjem zapisu sem se tako spomnil na simpatično prigodo, ki je vodila v boljše razumevanje zanimive zmote. Popularno ji pravimo kar preživitvena zmota (angl. survival bias). Zazdelo se mi je, da tako dobro ponazarja moje razmišljanje, da bi njeno razumevanje lahko komu še koristilo.
Analiza na bojišču
Tako kot vsaka vojska so med drugo svetovno vojno tudi Američani analizirali dogajanja na bojiščih. Tako so spremljali tudi poškodbe na svojih letalih, ki so se po soočenju z nasprotnikovo protiletalsko obrambo vračala domov. Ugotovili so, da je največ lukenj na krilih in na repu, iz tega pa je sledil sklep, da je treba te dele ustrezno okrepiti. Vendar pa si je med analiziranjem mlad matematik madžarskega rodu Abraham Wald postavil pomembno vprašanje. Zakaj bi okrepili prestreljene dele, če pa so jim vrnitev v bazo več kot očitno omogočili nepoškodovani deli? Strmoglavljena letala so bila zadeta namreč drugje kot tista, ki so se vrnila.
Neumne odločitve, ki delujejo, praktično čez noč postanejo odlične
Preživitvena zmota je logična napaka, kjer se pri analizi preživetja osredotočamo na ljudi ali stvari, ki jim je uspelo priti skozi proces preživetja, pri tem pa ne upoštevamo tistih, ki jim ni. To pomeni, da del vidikov problema preprosto ignoriramo. Še več, nekaterih vidikov pravzaprav sploh ne moremo upoštevati, saj jih preprosto ni več. Posledično težko razumemo, kako proces preživetja pravzaprav sploh deluje, saj ga poznamo le delno. Sloviti psiholog Daniel Kahneman je ob tem nekoč zapisal, da neumne odločitve, ki delujejo, praktično čez noč postanejo odlične. Pametnih odločitev zaradi delovanja neumnih namreč sploh nismo sprejemali, saj so neumne delovale dovolj dobro, in to takoj.
Lep primer so npr. petkovi protestniki
Njihov protest je sicer legitimen, vendar je bil objektivno glede na dano situacijo s pandemijo novega koronavirusa pravzaprav neumen. A ker policija ni (načrtno?) ukrepala in zborovanj preprečila že prvič, se je sicer neumna poteza aktivistov prelevila v »odlično« rešitev uveljavljanja neke politične opcije. V sistemu, kjer je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano, se seveda lahko dela vse, česar ne preganjajo. Če se institucije ne zganejo, je sicer neumna odločitev odlična, saj prva ponuja rešitev. Tako bo brez jasne obsodbe najvišjih državnih organov sčasoma postalo tudi »neumno« kričanje levičarske aktivistke na predsednika vlade Janeza Janšo na Kredarici »pametna« piarovska rešitev in del strategije boja omenjene opcije. To (žal) pomeni, da smo samo še pol koraka od prenosa agresije z družbenih omrežij na ulice, kjer pa bo sčasoma padalo po vseh.
Politična opcija, ki ji pripada omenjena aktivistka, si je namreč skozi proces tranzicije »nezavarovano« pustila t. i. demokratično razpravo in volitve, dobro pa si je zavarovala sodišča, osrednje medije, sindikate javnega sektorja, različne javne službe (beri: odlagališča zvestih kadrov) in zaledje političnih procesov, kjer se aktivizem današnje posttranzicijske levice pravzaprav napaja. Gre za področje nevladnih organizacij, ki ob vseh koristnih in potrebnih organizacijah omogoča preživetje tudi ekstremnim aktivistom ter zbiralnicam in trgovalnicam s podatki o političnem prostoru in njegovih akterjih pod krinko demokracije. Če se vrnem na izhodiščno vprašanje, kako torej živeti z vdiranjem politike v naše življenje, se skozi omenjeno napako nakazuje vsaj ena od mogočih rešitev.
Kaj pomeni preživitvena napaka
Preživitvena napaka je pravzaprav napaka upiranja »napačnim« napadom, krepitev ohišja letala tam, kjer je največ lukenj (npr. krila), namesto krepitve delov, kjer bo v primeru preboja prišlo do strmoglavljenja (npr. ohišje motorja). Okrepiti moramo torej svoj zid in obrambo tam, kjer stalno pridobivamo notranji mir, in ne tam, kjer vemo, da nam ga občasno kradejo. Spremljati torej medije le toliko, kot je nujno potrebno, socialna omrežja uporabljati načrtno, večino svoje pozornosti pa usmeriti nase, na družino in prijatelje, na zdravje in na svoje cilje, ne pa samo na obrambo pred vsiljivci in na tekmovanje z ljudmi, s katerimi nimamo pravzaprav nič drugega skupnega kot to, da po neki višji matematiki živimo v isti državi. Aja, pa nikar ne pozabimo iti na volitve in podpreti tistega, ki ima tudi kaj vsebine v svojih vizijah.
Edvard Kadič je publicist, strokovnjak za komunikacijo, specializiran za področje neverbalne komunikacije. Je tudi avtor več knjig.
