Piše: Dr. Janez Juhant
Ne vem, ali si je Lambert Ehrlich, ki je napovedal uničevalno moč revolucije nad slovenskim narodom, predstavljal razsežnosti posledic posebej za slovenske kristjane, ki še kar tragično ponavljajo Kocbekovo zgodbo. Ali pač: saj je bil jasen, kako verni in drugi ljudje verjamejo komunističnim oziroma danes levičarskim obljubam o raju na zemlji. Vzroki za to so naivnost, lagodno koristoljubje, živeti brez dela in naporov na tuj račun in še kaj. Kocbek si je zaneseno naivno predstavljal, da bo krščanstvo in slovenstvo prenavljal tako, da bo katoličane podredil terorističnim revolucionarjem. A z udarnim kladivom in morilskim srpom žal ni mogoče duhovno prenavljati naroda in Cerkve. Odpravljaje posledic laži in pohabljanj v narodovi duši in v glavah ljudi pa traja, še posebej ker jih sproti obnavljajo slepilni manevri levičarskih vlad, naslednic omenjene polpreteklosti. Zdaj jih vladajoči levičarji izvajajo z nasilnim teptanjem ustave, zakonov in izključevanjem vseh, ki ne mislijo kot oni.
Kocbeku sta Kardelj in Kidrič spretno zamegljevala vest, njegovi dnevniški zapisi pa so tihe priče notranjih bojev in samoočiščevanja, ki so mu bremenili dušo, dokler ni javno priznal, da človeka ne smemo žrtvovati za nobene »višje cilje«. Njegova in zgodbe njegovih sledilcev do danes le potrjujejo, da sta krščanstvo in marksizem nezdružljiva, saj krščanstva ni mogoče uvajati z nasiljem in izključevanjem, pač pa le z zvestobo resnici, postavi in medsebojnemu dialogu. Kdor pa se je takrat ali se danes upira lažnemu nasilju nad ljudmi, je bil in je od levičarjev deležen preganjanja in izključevanja. To se je zgodilo tudi sopotniku komunistov v OF Alešu Stanovniku in vsem drugim nasprotnikom komunizma v ali zunaj OF, takrat z umori, danes pa z izključevanjem iz družbe, zatiranjem prek krivosodja, medijskimi napadi ali drugimi šikaniranji. Tine Hribar je zapisal, da je krogla, ki je umorila Ehrlicha, umorila tudi Aleša Stanovnika.
Razgledani, Bogu in Cerkvi zvesti, resnici zavezani katoličani ter pošteni in odločni demokrati se zavedajo, da lahko le z močjo duha kljubujejo sebičnosti, prestižu in samovoljnim interesom ter tako vzdržujejo krščanska osebna in družbena merila in demokratične standarde. Ehrlich je s sodelavci v zahtevnih razmerah spodbujal Slovence, da bi šli po tej poti. Pred vojno in med njo so on, škofa Rožman in Tomažič ter drugi odločno zastavili svoja življenja za krščanske vrednote ter zvestobo resnici in božji postavi. To zmore le človek prečiščene vere in dosledne ukoreninjenosti v Bogu, sposoben nesebično služiti ljudem in v veri vztrajati v obrambi človeškega dostojanstva in krščanskih vrednot. Spodbudno je brati dokumente vatikanskih arhivov, ki potrjujejo, kako neustrašeno in zavzeto so Rožman in sodelavci seznanjali Sveti sedež z okupatorskim in nasiljem domačih teroristov nad slovenskim narodom, da bi cerkveno vodstvo posredovalo pri italijanski in celo nemški oblasti v Berlinu.
Toliko bolj boli, da danes nasledniki revolucionarjev znova, sicer nekrvavo, a z umiranjem na obroke, žrtvujejo katoličane ter celo njihove politične in duhovne voditelje. Prek poslušnih lakajev nekdanjega sekretarja KP skušajo vplivati celo na škofe ter usmerjajo strankarske veljake in druge vplivne Slovence, da ponavljajo Kocbekovo tragedijo. Tako pomagajo tej oblasti izpodkopati še zadnje temelje nravnega in ustavnega reda države. Sodelovanje s trenutno oblastjo bi bilo opravičljivo le, če ne bi vladajoči sistematično, zahrbtno in brezsramno spodkopavali krščanskih in demokratičnih temeljev. Žalosten se sprašujem, kako morejo tisti, ki se sklicujejo ali celo zastopajo krščanske vrednote, kot so vera, družina in narod, na pobudo organiziranih prišepetovalcev nekdanjega režima zdaj sodelovati pri uničevanju krščanskih temeljev in pomagati pri teptanju človekovega dostojanstva. Na Finskem so volivci z veliko večino odvolili levičarske povzpetnike, pri nas pa jim podlegajo politiki in celo ljudje Cerkve za ne vem kakšne prestižne osebne ali domnevne strankarske politične koristi. Vladajoči pa nam v posmeh z vzgojnimi, upravnimi, s socialno-gospodarskimi, finančnimi protidemokratičnimi ukrepi načrtno uničujejo državo. Kaj bi na to rekli pričevalski predniki Ehrlich, škofa Rožman, Vovk in drugi, ki so dali na razpolago življenje in brezkompromisno branili temelje vere in Cerkve, za to trpeli in umirali. Žalosten se sprašujem, kam sta se izgubila vera in upanje slovenskih pričevalcev, ki so dosledno kljubovali zvitim nasilnim teroristom, da bi ohranjali vrednote vere in naroda za prihodnje rodove. Kdaj bodo vstali od mrtvih, da nas obudijo v življenje. Ob Kristusovem vstajenju le upam, da obudijo vodilne katoličane, katoliške politike in strankarske prvake, da se bodo ovedeli svoje dolžnosti do človeka, naroda in krščanskodemokratičnih izročil.
