22.3 C
Ljubljana
četrtek, 11 avgusta, 2022

Prekletstvo (slovenske) pri(h)vatizacije

Piše: Gašper Blažič 

Čeprav ekonomija in finance nista področji, ki bi mi bili posebej blizu, vsaj po strokovni plati, je osnove državne (makro)ekonomije vseeno dobro razumeti. Tudi nekatere pojme, ki sicer izhajajo iz ekonomskega besednjaka. Enega od teh – pravimo mu »likvidacija« – so v Sovjetski zvezi uporabili za uničenje razrednih sovražnikov in ga preko učencev moskovske akademije Feliksa Džerdžinskega s tem pomenom uvozili tudi v naše kraje. In ga tudi v praksi uresničevali.  

Ne glede na to, da je jubilejno leto 2021 za nami in zgodovinske teme iz časa osamosvajanja trenutno niso v ospredju, velja spomniti na nekatere pojme, ki so se pojavljali v tistem času. Spomladi 1991, ko so (bolj ali manj uspešno) tekle priprave na osamosvojitev – in lahko si priznamo, da je šlo takrat res marsikaj narobe tudi zaradi neenotnosti znotraj Demosa, zaradi česar je bil razplet osamosvojitvenih dogajanj bolj rezultat Božje milosti kot pa naših moči – je Slovenija dočakala obisk dvojice ameriških ekonomistov. To sta bila Jeffrey Sachs in David Lipton. Predvsem prvi od njiju je bil markantna osebnost, »čudežni deček« iz Harvarda, ki ga je že v osemdesetih letih spoznal dr. Janez Drnovšek in ga, ko je bil izvoljen v predsedstvo SFRJ, povabil v Beograd ter predstavil tedanjemu premierju skupne države Anteju Markoviću. Ki je dokaj hitro zagrabil koncept privatizacije in ga začel uporabljati, verjetno tudi zaradi svoje vneme, da celotnemu zahodnemu svetu pokaže, da enotna Jugoslavija lahko obstane in to z novim gospodarskim tržnim sistemom. Njegove načrte pa mu je predvsem prekrižal Slobodan Milošević s povsem lastno vizijo nove ureditve SFRJ, pri čemer je »vožd« pragmatično dopuščal »amputacijo« Slovenije in dela Hrvaške, seveda brez ozemelj, kjer so živeli Srbi.

Družbena lastnina brez lastnika 

Vendar se je tudi Slovenija po prihodu Demosove vlade na oblast ukvarjala s tem, kako izpeljati tranzicijo iz kardeljanskega samoupravljanja v normalni tržni sistem. Prejšnji sistem je namreč temeljil na t. i. družbeni lastnini produkcijskih sredstev, kar je bil svojevrstni absurd – dejansko je bilo vse skupaj v lasti vseh in hkrati od nikogar. Pravno formalno gledano je šlo za lastnino brez lastnika (!), saj lastnik ni bila niti država, kar pomeni, da pravnega subjekta, ki bi imel položaj lastnika in bi s tem upravljal, ni bilo. Zato tudi noben predpis ni določal, kdo je lastnik sredstev in »kapitala«, saj je bilo oboje v družbeni lasti. Lastnika torej tudi de facto ni bilo. Recimo, da ste imeli na vasi sadovnjak, ki je bil v »družbeni lasti«. Če bi sadovnjak teoretično dobro obrodil, bi se zelo težko domenili glede tega, kdo lahko iz njega jemlje sadeže. Kdor bi si denimo prisvojil eno samo jabolko, bi s tem dejansko oškodoval družbo, torej tudi sebe. Ampak, seveda, poudaril sem, da bi sadovnjak teoretično (!) obrodil veliko užitnih sadežev. V praksi skoraj nikoli ni bilo tako, saj se skoraj nikoli ni vedelo, kdo naj bi tisti sadovnjak sploh vzdrževal… Razen če je obstajal na vasi dogovor o prostovoljcih, ki bi vzdrževali družbeno lastnino. No, pa smo spet pri teoriji…

Če nekoliko karikiramo: vsa ta zmešnjava v zvezi z družbeno lastnino spominja na hladilnik v nekem manjšem delovnem kolektivu, kjer so zaposleni vanj odlagali svoje živilske ostanke in zelo hitro pozabili, kaj je njihovo. In ker se ni vedelo, kaj v hladilniku komu pripada, se, jasno, nihče ni ničesar dotikal. Posledica tega pa je, da se je hrana v njem sčasoma pokvarila in hladilnik je hitro postal izvor neprijetnih vonjav ter motnja za normalen delovni proces. Kar pomeni, da so morali zaposleni ukrepati (če tega ni storila že posebej najeta čistilka) in iz hladilnika najprej zmetati (v smeti) vse, kar je bilo v njem. In to zadeve, ki bi bile lahko še uporabne: tetrapak za liter mleka, ki je bil še tričetrt poln, denimo – ampak mleko, ki bi ga morda lahko uporabili za kavo, je bilo sesirjeno in neuporabno. Vsa ta »družbena lastnina«, ki se je več tednov nabirala v hladilniku, je postala neuporabna, saj ni imela definiranih lastnikov (kar pomeni tudi odgovornosti). In lahko si predstavljamo, kako je takšen pristop izgledal v tovarnah, kjer je bila zaradi sistema kardeljanskega samoupravljanja uzakonjena kolektivna neodgovornost.

Ob tem se spomnil tudi pripovedovanja Slavka Kmetiča o tem, kako je gniloba tega sistema dejansko uničevala standard delavcev na železnicah – in dejansko ni bilo nikogar, ki bi imel »jajca« za ukrepanje, dokler se ni decembra 1988 zgodila znamenita stavka strojnega osebja, ki je »požgečkala« predsednika izvršnega sveta Dušana Šinigoja, da je zarobantil, saj si vodstvo ni moglo privoščiti, da bi tovorni vlaki (nekateri tudi s pokvarljivo robo) stali vse do Milana…

Privatizacija kot prva etapa tranzicije 

Proces privatizacije naj bi torej omogočil čim manj boleč proces transformacije iz kardeljanskega samoupravljanja v normalno tržno gospodarstvo. No, treba je spomniti, da je bila privatizacija dvojni proces: na eni strani je šlo za denacionalizacijo, torej vračanja odvzetega premoženja (ali v naravi ali v odškodnini) upravičencem (oz. njihovim dedičem). Na drugi strani pa je šlo za lastninjenje, torej vzpostavitev lastništva povsod, kjer je do tedaj vladal kaos glede lastništva. Že prva izpostavitev teh vprašanj je sprožila konflikte, saj je v osamosvojitveni vladi Sachsovemu konceptu nasprotoval tedanji podpredsednik vlade dr. Jože Mencinger. In nato odstopil skupaj s finančnim ministrom dr. Markom Kranjcem. Vseeno pa sta oba dosegla, da Sachsov model »šok terapije« ni bil sprejet in je proces privatizacije v nadaljevanju dobil vsaj nekaj mencingerjanskega duha…

Ker bi bil takrat razkol znotraj koalicije tik pred osamosvojitvijo Slovenije preveč nevaren, so vprašanje privatizacije preložili na jesen 1991. A takrat je duh razkola v Demosu že ušel iz steklenice, na dan so prihajale prve tranzicijske afere. Vzporedni mehanizem je začel kazati zobe, njegovi botri (Niko Kavčič) pa so krepili vpliv na del Demosa, slednji pa se je na zadnji dan leta 1991 tudi formalno samorazpustil. Kar je nekaj mesecev kasneje odneslo tudi osamosvojitveno vlado. Pot do »prihvatizacije« – izraz, prevzet iz ruščine, je v javni diskurz sredi devetdesetih uvedel pisatelj Drago Jančar v eseju »Egiptovski lonci mesa« – je bila tako odprta.

Dandanes še vedno precejšen del javnosti živi v iluziji, da je prva Janševa vlada (2004-2008) prinesla prve tajkune, torej tiste povzpetnike, ki so preko raznih finančnih malverzacij pridobili močan kapitalski vpliv ter osebno korist. O tem, da je v resnici prve barone prihvatizacije dejansko prinesla še (za tisti čas preveč liberalna) Markovićeva zakonodaja v času razpadanja SFRJ, se komaj kdo spomni. V slovenskih zgodbah o prihvatizaciji, kjer so dotedanji menedžerski »old boysi« v sumljivih okoliščinah postajali lastniki do tedaj »družbenih« podjetij, ki so jih že prej vodili, najbolj izstopajo prav prijatelji zadnjega partijskega šefa Milana Kučana. Denimo pokojni Jože Žagar, tedaj prepoznavno ime Smelta. V času velikih izgub na trgu nekdanje skupne države (predvsem zaradi vojne) in zaradi prepočasnega prestrukturiranja je precej tedanjih industrijskih gigantov končalo na smetišču zgodovine, s tem pa je tudi brezposelnost močno porasla. Na drugi strani smo imeli t. i. prihvatizacijske barone, ki so z različnimi zvijačami ustanavljali by pass podjetja in uporabljali privilegij pripadnosti t. i. globoki državi oziroma njenemu vzporednemu mehanizmu. S tem se je skozi devetdeseta leta krepil ta razkol med baroni in brezpravno rajo.

A poglejmo, kaj je glede tega leta 2006 v intervjuju za Mag dejal dr. Janez Drnovšek (v času intervjuja predsednik republike), ki je bil kot premier v obdobju 1992-2002 (če odštejemo polletno obdobje Bajukove vlade leta 2000) formalno najmočnejša politična figura. Oceno o divjosti privatizacije je odločno zavrnil. »Slovenija je edina država, ki ji je med tranzicijo uspelo ohraniti socialno kohezivnost. Pri nas je manj bogatašev kot drugje. Ves čas so nam očitali, da smo premalo in prepočasi privatizirali. Tako domači kot tuji kritiki so pritiskali na nas, naj ta proces izvedemo hitreje. Dejstvo je, da smo prevzeli demokratski in tržni sistem, ki imata svoje zakonitosti, in zdaj jih spoznavamo. Morda smo si v tem sistemu eden bolj, drugi manj nesrečno zaupali, mislili, da bo sam uredil vse, kot je treba. Izkušnje kažejo, da ni vse tako. Tržni sistem lahko koristi, ampak če mu prepustiš vse, povzroča velike anomalije, hude socialne napetosti, onesnaževanje okolja. To je ena od izkušenj, da je tržni sistem treba uporabiti, vendar dobiček kot gibalo vseeno omejiti, torej ne smemo dopustiti, da odloča o vsem v družbi,« je dejal.

O tem, kako iskren je bil sedaj že pokojni Drnovšek glede dogajanja v prvi etapi tranzicije, naj si mnenje ustvari vsak sam.

Pri(h)vatizatorji kot rakave metastaze 

Zakaj sploh izpostavljam vprašanje pri(h)vatizacije? Ker je to morda iztočnica za to, o čemer je nedavno odkrito spregovorila dr. Nina Krajnik. Opozorila je namreč na fenomen levičarske privatizacije družbenih podsistemov. Na nekoliko drugačen način je potrdila to, na kar v Demokraciji opozarjamo že vrsto let in kar se je še posebej izkazalo v fenomenu letošnjih volitev. Kot je opozorila dr. Krajnikova, je ideologija, na katero se naslanjajo privatizatorji, le sredstvo, ker so v ozadju stvarni privatizacijski interesi. Ključni za uspeh privatizacije in njenih nosilcev, so protestniki, civilna družba, podrejeni mediji in medijski delavci. A ti so po njenem le člen v verigi vzdrževanja »mrtve« Slovenije.

To, kar je v intervju povedala dr. Nina Krajnik, sicer ni nekaj bistveno novega in revolucionarnega. Je pa ubesedila to, kar smo že ves čas slutili, in pod vidikom lakanovske psihoanalize odstrla še eno tančico zavožene (retro)tranzicije. A to je morda šele začetek izčiščevanja slovenske družbe v »predpeklu«, hkrati pa pomemben korak pri osveščanju javnosti, da je pri aktivnem državljanstvu potrebno nekaj več od sledenja nekim vsiljenim impulzom, ki se kažejo v podtalnem izgrajevanju nekakšnega pocestnega protestništva, kjer koristni idioti zase mislijo, da delajo za demokracijo, dejansko pa opravljajo umazano delo za privatizatorje družbenih podsistemov. Protestniško hrumenje zadnjih dveh let in pol – sedaj, po volitvah, je ta pojav razumljivo izginil – je bilo dejansko dejanje preventivne vojne proti tistim, ki so slovenski javnosti pokazali, da je mogoče javne dobrine razdeljevati tudi drugače, torej vsem državljanom in ne zgolj vnaprej izbranim gremijem. Ker se bo razlika med tem, kar je izgrajevala prejšnja vlada, in tem, kar bo prinesla sedanja, pokazala prej ali slej, bo potrebno to razliko čim bolj zadušiti z imaginarijem »janšizma« kot nekakšnega grešnega kozla, h kateremu mora javnost usmeriti pozornost, da te razlike ne bo opazila.

Tudi (in predvsem) zato je pomembno, da nekdo v psihološkem smislu klinično diagnostificira stanje slovenske družbe. Za bolnika je namreč ključno, da mu diagnostificirajo pravo bolezen, da lahko prejme primerno terapijo. Če diagnoze ni ali pa je napačna, se bolezen le še poslabša. In ni dvoma, da so pri(h)vatizatorji slovenske družbe pravzaprav nekakšne metastaze, ki izčrpavajo državo – a bistvo okrevanja je, da se mora bolnik sam odločiti za terapijo. Če svobodne odločitve za terapijo ni, tudi okrevanja ne bo.

Gašper Blažič je novinar, urednik deska spletne Demokracije ter portala Blagovest.si.  

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine